Od pričakovanj do dejanj: mladi v zdravstvu in socialnem varstvu

Cedra je v zadnjem letu v sodelovanju s Sindikatom zdravstva in socialnega varstva (SZSV) začela sistematično organizirati mlade v zdravstvu in socialnem varstvu. Mladi so že med študijem vključeni v prakse, kjer se meja med izobraževanjem in nadomeščanjem manjkajoče delovne sile sistematično briše, ob tem pa vstopajo v slabe pogoje, prekarnost in negotovo prihodnost. Sistem jih izčrpava, še preden sploh postanejo delavci – in to ni napaka, ampak logika razgradnje javnega zdravstva in socialnega varstva. Prilagojen prispevek je bil novembra 2025 objavljen tudi v glasilu SZSV Obtok november, 2025.pdf

Raziskovalno in organizacijsko delo sta pri Cedri tesno prepletena. Ključna metoda je soraziskovanje – proces, v katerem skupaj z delavkami in delavci preučujemo pogoje dela, organizacijske izzive in sistemske ovire, ter na tej podlagi razvijamo možnosti za skupno delovanje. Soraziskovanje je hkrati oblika medsebojnega učenja, politične vzgoje in organiziranja. V okviru soraziskave Mladi za skupno dobro, ki še poteka, smo izvedli enajst poglobljenih intervjujev z mladimi, nekaterimi že zaposlenimi na Univerzitetnem kliničnem centru. Sodelujoči so se vključili tudi v sindikat. Istočasno smo za študente na Fakulteti za zdravstvene vede Mb izvedli delavnico na temo Prihodnost zdravstva: organiziranje mladih v zdravstvu in socialnem varstvu, konec oktobra pa smo s Sindikatom zdravstva in socialnega varstva (SZSV) organizirali še stojnico na isti fakulteti. S pomočjo brošure Na mladih svet stoji in kratkega vprašalnika smo zbrali približno 40 kontaktov. Spodaj predstavljene ugotovitve in izbrani citati so prvi zametki analize, s katero želimo skupaj z mladimi – skozi organiziranje v Sindikatu zdravstva in socialnega varstva – prispevati k večji vključenosti mladih v sindikate, k solidarnosti med vsemi zaposlenimi in novim načinom sindikalnih aktivnosti.

Dijaki, študentje in mladi delavci v zdravstvu ter socialnem varstvu pogosto začnejo svojo poklicno pot polni idealizma in želje pomagati ljudem, reševati življenja in prispevati k skupnosti. A na praksi se hitro srečajo s trdo realnostjo. Javno zdravstvo, ki ga še vedno vidijo kot steber solidarne družbe, se pogosto izkaže za sistem, kjer ideali trčijo ob izčrpanost, kronično kadrovsko pomanjkanje, pomanjkljivo opremo in podfinanciranost. Vse to vodi v izgorelost, frustracije in občutek, da energijo vlagajo v preživetje sistema, ki pa bi nujno potreboval drastične spremembe za vzpostavitev resnično univerzalno dostopnega ter kvalitetnega zdravstvenega in socialno varstvenega sistema.

Delo na robu zmogljivosti

Ob prihodu na oddelek mladi pogosto opazijo kontrast med prvotnim vtisom in realnostjo delovnega okolja. Kot je opisal dijak srednje zdravstvene šole: »Prva stvar, ko sem prišel, sem mislil, da sem na napačnem naslovu. Stavba je stara, razpokana … Kolektiv pa je bil prijetno presenečenje. Vse sestre so me sprejele.« Kljub pozitivnemu kolektivu se mladi hitro srečajo s sistemskimi izzivi. Podfinaciranje zdravstva in socialnega varstva se odraža v dotrajanih prostorih in zastareli opremi, še večji problem pa predstavlja pomanjkanje kadra in izčrpanost. »Ne, niti približno ni dovolj delavcev. Bili so tudi dnevi, ko smo bili v službi štirje za dvajset pacientov. Tiste sestre imajo družine, otroke in so zelo utrujene,« pripoveduje dijak srednje zdravstvene šole. Študentka podiplomskega študija, ki tri leta dela v bolnišnici, pove: »Problem je v tem, da ti rešuješ, kolikor pač gre. Mi na oddelku se trudimo, da je urejeno vse v nekem spodobnem času, da vse štima … Namesto, da bi za delo, za katero je predvideno pet medicinskih sester, zaposlili pet medicinskih sester, oni v svoji glavi normalizirajo, da je to ratalo dvema. Ja, mogoče rata, ampak na račun zdravja in sigurno tudi kvalitete.«

Mladi zdravstveni delavci prav tako izpostavljajo razkorak med teoretičnim izobraževanjem in realnimi delovnimi praksami. Standardizirani šolski postopki so pogosto formalizirani in časovno daljši, medtem ko delo na oddelku zahteva povsem drugačen pristop. Delati je treba precej hitreje kot se mladi učijo v šoli, pri tem pa trpi kvaliteta. Pomanjkanje kadra in vse večja intenzivnost dela se neposredno odražata na fizičnem in psihičnem počutju mladih, kar vodi v utrujenost, socialno izolacijo in povečano razdražljivost: »Večkrat ko prideš domov, joj, samo 2–3 ure me pustite vsi na miru, samo da malo to predelam …« Dijaki in študentje opažajo še, da nekateri zaposleni zaradi obremenitev podajo odpoved: »Pred kratkim sta dve sodelavki celo dali odpoved in šli zato, ker pač nista mogli dalje.« Prav tako zaznavajo, kako intenzivnost dela vpliva na zasebno življenje sodelavcev: »Te sestre imajo družine, otroke, nekatere imajo majhne otroke, ki jih morajo vozit po vrtcih in šolah … in so zelo utrujene. Sicer so vrhunske sestre, ne delajo napak, ampak … spočite niso.«

Študij in praksa: med učenjem in neplačanim delom

Študenti zdravstvenih smeri se pogosto znajdejo v položaju, kjer so obravnavani kot podaljšek redno zaposlenih delavcev. Po eni strani jih delovno okolje obravnava kot delavce, po drugi strani pa nimajo plačane malice, potnih stroškov ali kakršnekoli druge kompenzacije za delo na obvezni ali izbirni praksi. Občutek manjvrednosti pa izhaja tudi iz negotovosti, saj študenti pogosto ne vedo, na koga se obrniti na delovnem mestu, če naletijo na težave. Čeprav obstajajo pozitivni primeri, kjer tim rad deli svoje znanje, so ti zaradi preobremenjenosti izjema. Posledično mnogi mladi že ob prvem stiku z delovnim okoljem razvijejo odpor do določenih delovnih praks in iščejo alternative: »Zato bom raje probal v kakšnem zdravstvenem domu, pri kakšnem privatniku, ali v tujini. Vsi so mi že povedali, da je tu grozno. Zakaj bi jaz to delal,« je povedal en izmed intervjuvancev. Kljub negativnim izkušnjam obstajajo tudi pozitivni primeri: »Obstaja tisti en stereotip, obstaja en rek, predvsem pri medicinskih sestrah – da medicinske sestre dobesedno požrejo svoje mlade, ne. Ampak jaz, ko sem prišla, tega načeloma nisem opazila.«

Sogovornik je poudaril, da mora pozitivna izkušnja nujno vključevati tako spoštovanje kot konstruktivno povratno informacijo, kar omogoča, da se mladi počutijo cenjeni in motivirani: »Imel sem zelo dober občutek. Cenili so me, karkoli sem naredil, ker sem prišel delat. Ko delam, delam. Sem eksploziven. Ko delam, ne morem stati na miru. In sem tudi veliko naredil. Tako, da so me lepo sprejeli in so bili hvaležni. Ko sem kaj prav naredil, so me pohvalili, pa tudi na vsako napako so me opozorili. Nič pred pacienti ali pa na nesramen način.« Iz citata je moč razbrati še eno problematiko – kako močno je sistem odvisenod osebne predanosti, energije in požrtvovalnosti posameznika. V sistemu, kjer je kadrovska podhranjenost stalnica, se med delavci splete močna kolegialnost. Delavci se med seboj podpirajo, prevzemajo delo drug drugega, »žrtvujejo se« in delajo za tri – tako za sodelavce kot za paciente. Toda komu ta predanost in nesebičnost delavk in delavcev v resnici koristi? Zagotovo ne tistim, ki delo opravljajo in pri tem izgubljajo svoje zdravje, niti pacientom, ki bi potrebovali stabilen in spočit kader. Koristi predvsem sistemu, ki na plečih delavcev ohranja svojo krhkost – vodstvom, ki lahko zaradi predanosti delavcev prikrivajo razsežnost kadrovskega zloma, in politiki, ki jo ta požrtvovalnost razbremenjuje odgovornosti za ukrepanje.

Javno proti zasebnemu

Sogovorci podpirajo javni zdravstveni sistem in poudarjajo, da zdravje ne sme postati vir dobička. Dostop do javnih zdravstvenih storitev je po njihovem mnenju temeljna človekova in družbena pravica, ki mora biti dostopna vsakomur, ne glede na ekonomski položaj. A ne smemo si zatiskati oči pred dejstvom, da mlade zaznamujejo negotove materialne razmere in neustrezni pogoji dela. Eden izmed sogovornikov je izpostavil, da je mladim danes pomembno predvsem, da je plača dobra, ni pa nujno važno, kdo je plačnik. Materialna negotovost na koncu pretehta nad idealno zavezanostjo javnemu sistemu, čeprav sogovorniki menijo, da med mladimi še vedno obstaja splošno zavedanje o pomenu univerzalne dostopnosti zdravstvenih in socialno varstvenih storitev. Kot pravi eden izmed njih: “Mislim, da je na neki načelni ravni pravično, da ima vsak človek dostop; Slovencu je jasno, da ima vsak človek dostop do zdravstva, Američanu pa je jasno, da ga moraš plačat. Za nas je samoumevno, da imamo dostop do zdravnika.” Vprašanje pa je, ali imajo mladi dovoljšen vpogled v strukturne in politične dejavnike, ki vplivajo na zdravstveno delovanje ter usmerjajo odločitve države.

Sindikati in moč delavcev

Glede na dosedanje intervjuje, delavnico in posamezne pogovore s študenti na FZV Mb opažamo, da mladi večinoma poznajo sindikate le površno, njihovo delovanje pa povezujejo predvsem z birokracijo, simboličnimi ugodnostmi in pomanjkanjem vidnih učinkov. Ob tem se vendarle kaže močna potreba po kolektivni organiziranosti in solidarnosti.

Večina mladih, ki so sodelovali v intervjujih in pogovorih, ob vstopu v delovno okolje ni bila seznanjena s tem, kateri sindikati sploh obstajajo, kaj počnejo in kako se jim lahko pridružijo. Sindikati se v delovnem okolju pogosto ne pojavljajo kot aktivne strukture, temveč kot odmaknjene, skoraj nevidne organizacije. Sindikalni zaupniki in člani redko pristopijo do novih zaposlenih. Sogovorniki poročajo, da njihov stik s sindikatom obsega predvsem formalnosti ali simbolične geste, kot so darilni paketi ali popusti za prireditve. Takšne izjave izražajo občutek izključenosti in nevidnosti. Mladi vstopajo v delovna okolja, kjer sindikat obstaja le formalno, ne pa kot živa skupnost. “Vse, kar sem slišala o sindikatu, je, da plačuješ članarino in da pač enkrat na leto grejo na izlet ... Za reševanje težav pa ne vem, če sem slišala karkoli.” To kaže, da mladi sindikat pogosto dojemajo kot odtujen aparat, ki izvaja storitve namesto članstva. Kot nekoga, ki naj bi se “boril namesto njih”, ne pa skupaj z njimi. Takšen pogled je posledica dolgoletnega delovanja sindikatov po t. i. “storitvenem modelu”, kjer so sindikalni predstavniki razumljeni kot strokovnjaki ali posredniki, ki naj bi za člane reševali njihove težave. Takšno razumevanje ustvarja začarani krog pasivnosti: delavci pričakujejo, da bo nekdo drug opravil delo zanje, sindikati pa izgubljajo stik s člani in realnimi problemi na delovnih mestih. Na primer stiske mladih se ne nanašajo zgolj na plačne zahteve na delovnem mestu, temveč tudi na negotovost glede prihodnosti, možnosti izobraževanja, stanovanjske razmere, povečevanje neenakosti in splošno občutek družbene nestabilnosti. Mlade upravičeno skrbi prihodnost, zato so njihovi problemi pogosto drugačne narave kot pri starejših delavcih: »Saj meni v šoli načeloma gre kar v redu. Samo kaj pa, če ne bom prišel na fakulteto, kaj pa če bo prevelik vpis? Kaj če bo to ali ono? Če ne bom dobil delovnega mesta, ko se bom moral odseliti, kaj če bom imel družino? Ker tudi ne napredujejo (zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu), kaj bom pa potem, če bodo razmere res slabe. Vsako leto je vse dražje, težje je dobiti stanovanje – že zdaj vem, ker že zdaj gledam, kam bi lahko kaj šel. To me skrbi. Čisto iskreno me skrbi.«

Trenutni pogovori pa razkrivajo tudi drugo plat: med mladimi so posamezniki, ki imajo željo po skupnosti in po sodelovanju: “Sigurno, da se povežemo. Obvezno. Da nas je več, da smo skupaj. Da razmišljamo, kaj bi se dalo spremenit.” Takšni odzivi nakazujejo potencial za prehod od “pasivnega” članstva k organizacijskemu modelu sindikalizma, ki temelji na neposrednem vključevanju delavcev in gradnji trajnih struktur na delovnih mestih in v skupnostih. V praksi to pomeni več kot zgolj ponujanje storitev posameznim članom. Gre za aktivno sodelovanje članstva: poslušati jih, vključevati v pogovore, spodbujati k soustvarjanju akcij in odločitev, skupaj načrtovati spremembe. Sindikalni zaupniki tu ne stojijo ob strani, temveč dejavno mapirajo svoje delovno mesto, poznajo težave in priložnosti tako članov kot nečlanov, povezujejo sodelavce ter preko različnih akcij in stopnjevanja gradijo akcijsko pripravljenost ter moč kolektiva. Gre za prehod od individualiziranosti h kolektivni moči. Ko člani čutijo, da imajo vpliv, da lahko skupaj nekaj premaknejo, se gradi prava sindikalna moč – taka, ki ni odvisna le od formalnih struktur, ampak od aktivne udeležbe in solidarnosti članstva na terenu. Kljub pomanjkanju zaupanja v sindikate pa sogovorniki prepoznavajo pomen širšega povezovanja – z drugimi delavci, pa tudi z uporabniki javnih storitev: “Da bi se povezali tudi z uporabniki, pa tudi s svojci – ja, sigurno. Oni si tudi želijo boljšo kvaliteto. Marsikdo si doma ne more privoščit oskrbe, to je realnost.”

Ta pogled odpira možnost gradnje širšega družbenega zavezništva, ki presega logiko ozkih interesov in povezuje delavce z uporabniki javnih storitev in njihovimi svojci v skupen boj za dostopno, javno ter solidarno zdravstvo in socialno varstvo.

Dejstvo je, da vsi mladi niso pasivni. Prav tako sogovorniki, ki delajo v zdravstvu, ne zavračajo ideje sindikatov – večina zavrača le njihovo trenutno, odtujeno obliko. Sogovorniki iščejo sindikat, ki ne bo zgolj posrednik med delavci in državo ali zasebnimi zaposlovalci, temveč skupnost, ki se dejavno bori za sistemske spremembe in gradi mostove med vsemi delavci, študenti in uporabniki storitev. Za sindikalno gibanje to pomeni jasno nalogo: vrniti se med delavce in prepoznati, da je organiziranje mladih v zdravstvu in socialnem varstvu (ter seveda tudi povsod drugod) – ne le nuja za prihodnost sindikatov, temveč pogoj za ohranitev javnega zdravstvenega in socialnovarstvenega sistema kot skupne dobrine. Predvsem pa je treba spremeniti logiko delovanja - sindikati niso tu, da se borijo za delavce, temveč z delavci – moč se ne deli, temveč gradi.

Sindikat zdravstva in socialnega varstva je že zagnal skupno akcijo z mladimi – korak, ki krepi vključenost in moč pri soustvarjanju sprememb.