ANALIZA STAVKE V TRGOVSKI VERIGI TUŠ

Decembra 2023 je bila v trgovski verigi Tuš napovedana stavka, kakršne v slovenski trgovini že dolgo ni bilo. Po večmesečnem organiziranju, rasti sindikalne mreže in stopnjevanju kolektivne moči, so delavke in delavci v številnih poslovalnicah izrazili pripravljenost, da prvič resno prekinejo delovni proces. V zadnjih urah pred napovedano stavko pa je bila ta s pogajalskim dogovorom odpovedana.

Odpoved stavke je sprožila močne odzive – razočaranje med delavkami, kritike v delu javnosti ter napetosti med sindikatom, aktivisti in podporniki boja. Za nekatere je bila odpoved izraz strahu ali popuščanja, za druge nujen taktični umik ob prevelikem tveganju, za tretje znak slabše pripravljenosti, za nekatere celo izdaja delavstva. Toda ne glede na razlage je ta trenutek razgalil realne mehanizme razrednega konflikta v trgovini: sistematično organiziranje, pritiske menedžmenta, razpoke v kolektivih trgovk, omejitve obstoječega sindikalnega delovanja in hkrati potenciale, ki so se v procesu organiziranja šele začeli kazati.

Maloprodaja je panoga, kjer se vsakodnevno razkriva temeljna logika kapitala: maksimalna storilnost, minimalni stroški dela in permanentni pritisk na delavke in delavce, ki nosijo pomembno breme reprodukcije družbe, hkrati pa ostajajo materialno in politično marginalizirani. Ravno v trgovinski panogi se že desetletja najbolj jasno zarisujejo zahteve kapitala po čim višjih dobičkih: kronično pomanjkanje kadra, naraščajoča intenzivnost dela, nizke plače, fleksibilni urniki in stalni pritiski na delavstvo, da morajo delati več in hitreje. Prihod tujih multinacionalk, ki imajo vzpostavljen diskontni poslovni model – ta temelji na minimalnem številu zaposlenih in maksimalni storilnosti - je dodatno zaostril razmere ter postopoma postal referenčna točka tudi za klasična trgovska podjetja. Posledica je delovni proces, v katerem delavke pogosto delajo za tri, pri čemer visoki dobički podjetij temeljijo na sistematičnem povečevanju obremenitev ter sočasnemu uničevanju zdravja delavk in delavcev ter na postopni razgradnji obstoječih delavskih standardov.

V takšnih razmerah je nastanek in krepitev sindikata v podjetju Tuš pomenila pomemben prelom. Od začetnih poskusov organiziranja, terenskega dela in gradnje zaupanja med delavkami, do prvih kolektivnih akcij, protesta in pogajanj z upravo, se je postopoma oblikovala delavska organizacija, katere člani so začel presegati strah in pasivnost. Triletni proces organiziranja je pokazal, da organizirana delavska moč ne nastane spontano, temveč le skozi dolgotrajno delo, kolektivno akcijo; z nenehnim usposabljanjem ter izkušnjo konflikta z menedžmentom in otipljivim izboljšanjem materialnih pogojev. Napoved stavke decembra 2023 je bila zato več kot samo zahteva po višjih plačah. Odpoved stavke pa je hkrati razkrila notranje napetosti med taktičnim umikom in željo po konfliktu, med pričakovanji delavstva, sindikata, aktivistov in širše javnosti.

Pokazala je, kako globoko so v delavski kolektiv vtkani mehanizmi strahu, discipliniranja in razredne fragmentacije; kako učinkovito kapital in menedžment razbijata enotnost kolektiva; in kako protislovno vlogo v tem procesu igrajo sindikalne strukture, ki si v resnici ne želijo industrijske akcije in delavskega organiziranja ter boja, temveč zgolj dialoga z menedžmentom, daleč od oči članstva.

Ta analiza ne skuša razsoditi, ali bi bilo stavko treba izpeljati ali ne. Njen cilj je razumeti, kaj se je v procesu mobilizacije in odpovedi stavke dejansko zgodilo: kakšni pritiski so delovali na delavke, kako so se ti pritiski razlikovali med poslovalnicami, komu delavke zaupajo in kje se skrivajo realni pogoji za prihodnje organiziranje. Stavka v Tušu je bila odpovedana, vendar vprašanja, ki jih je odprla, ostajajo – in prav v njih se skriva ključ za prihodnje delavske boje in razredno politiko v trgovini in širše.

Analiza

Decembra leta 2023 je bila v trgovski verigi TUŠ napovedana stavka, ki je bila v zadnjem trenutku odpovedana. Napoved stavke je sledila razmeroma kratki mobilizaciji, ki je imela izjemno močne učinke tako na sindikat kot na širšo javnost. Kar zadeva interne učinke, je mobilizacija razširila mrežo na nove poslovalnice, številčno okrepila sindikalno organizacijo in pridobila nove odbornice. Eksterni učinki so bili prav tako izredno močni, saj sta mobilizacija in napoved stavke – v sicer stavkovno zelo umirjenem okolju slovenskih industrijskih odnosov – požela veliko podpore naklonjene javnosti, tovariških organizacij in drugih sindikatov.

Velikemu poletu in zagonu primerni so bili tudi učinki odpovedi stavke. Nekatere tovariške organizacije in Cedrinemu boju načelno naklonjen del javnosti so močno kritizirali sindikat in mestoma ost uperili tudi v Cedro, ki naj bi v spregi s sindikalno birokracijo dušila delavski boj. Nekaj pretresov je odpoved povzročila tudi v Cedri. Postavila so se vprašanja o odnosu do panožnega sindikata in o smiselnosti nadaljnjega sodelovanja z njim, pa tudi o vlogi in ravnanju nekaterih članic. Natančneje, analiza, ki je bila opravljena v januarju 2024, poskuša odgovoriti na tale vprašanja:

• Kolikšno je bilo (ne)zadovoljstvo z odločitvijo za preklic napovedane stavke?
• Kakšen je bil nivo zaupanja različnim akterjem v boju?
• Kakšen je nadaljnji mobilizacijski potencial?
• Kako razširjeni so bili pritiski in šikaniranje?
• Kakšni so bili učinki pritiskov in šikaniranja?
• Zakaj je v nekaterih poslovalnicah prišlo do umika?

Pri tem se opira predvsem na dva vira: anketo, ki je bila v mesecu po odpovedi stavke izvedena med delavkami Tuša in intervjuje (ki so prav tako potekali v januarju 2024) z nekaterimi ključnimi članicami v posameznih poslovalnicah, prav tako pa še na zapisnik evalvacijskega sestanka.

Na anketo je odgovarjalo 178 delavk in delavcev, od tega približno polovica iz Podravja in Savinjske, še dodatna četrtina pa iz Pomurske in Koroške kar pomeni, da je severovzhodna Slovenija s cca 75 % vseh odgovorov v vzorcu daleč najmočneje zastopana. Še dodatnih 10 % jih je iz jugovzhodne in 9 % in osrednje Slovenije, medtem ko na celotno zahodno Slovenijo odpade vsega skupaj manj kot 5 % vseh odgovorov. V vzorcu prevladujejo članice, ki jih je 71 %, 29 % pa je nečlanic. Nekaj manj kot polovico vzorca (46 %) sestavljajo delavke, ki so bile prisotne na petkovem sestanku (kjer je bila stavka na koncu odpovedana). Velika večina (79 %) jih prihaja iz poslovalnic, ki so bile na predvečer odpovedane stavke pripravljene stavkati.

Nezadovoljstvo med delavstvom zaradi odpovedi stavke

Nezadovoljstvo zaradi odpovedi stavke je bilo veliko. Kar 70 % odstotkov vseh, ki so odgovarjale na vprašanje o zadovoljstvu (Q6) z izidom pogajanj, je nezadovoljnih, zadovoljnih pa je le 13 %, medtem ko jih 17 % ni želelo ali ni znalo dogovoriti. Ob tem je zanimivo, da najpomembnejši razlog za nezadovoljstvo ni sam izkupiček (11 % vseh nezadovoljnih, ki so odgovarjale na to vprašanje), ampak samo dejstvo, da do stavke sploh ni prišlo in vodstvu delavke niso pokazale, da so zmožne stavkati (57 %). Očitno je delavke v mobilizacijo gnalo nekaj več kot le boj za višje plače – zdi se, da so želele vodstvu poslati sporočilo odpora, torej da z njimi ni mogoče pometati in ravnati, kakor se vodstvu zljubi. Drugače povedano, želele so vodstvu (in kapitalu) poslati neko temeljno politično sporočilo, ki bi ga morda lahko razumeli kot sporočilo o avtonomiji delavskega kolektiva v razmerju do kapitala.

Intervjuji, ki so bili opravljeni v januarju in začetku februarja 2024, to sliko pomembno dopolnjujejo. Delavke v njih namreč potrjujejo ugotovitve ankete o razočaranju, ki je sledilo odpovedi stavke, vendar jih večina zagovarja stališče, da ob premajhnem številu sodelujočih stavke ne bi bilo smiselno izpeljati, saj bi vodstvo precej lažje obračunalo s stavkajočimi.

J: V redu, najprej smo bili vsi za to, da gremo do konca. Potem, ko je Mirjana predstavila dejstva, na koliko poslovalnic smo padli in koliko jih bo še odpovedalo do jutra, smo bili potem kar hitro složni na koncu, da nima smisla, da ne bomo nič naredili. Da bomo ostali na tistem, kar smo. Tako da smo mi potem, na koncu ... Najprej smo bili ... Je bila kar burna razprava, bi se lahko reklo. Ampak je bilo definitivno premalo udeležencev.

Z: Se ti zdi, da glede na to, da je toliko poslovalnic odpadlo, da boljše, da so odpovedali?

J: Ja. Ker ne bi nič naredili. Ker bi vodstvo videlo, da jih je premalo. In požrlo tisto [nejasno - kar so obljubili?].

Z: Se pravi, da ne bi nič dosegli?

J: Jaz mislim da ne. Mislim, da smo se prav odločili.

Z: Tudi glasovali ste. Ampak pri glasovanju je bilo ...

J: Tisti, ki smo bili na chatu, smo bili kar za. Veliko nas je bilo za stavko. Potem, ko so se predstavila dejstva, smo bili pa tudi skoraj vsi složni, da nima smisla vztrajati.

(Intervju, Poslovalnica 1)

Raven zaupanja akterjem v boju

Zgornjo interpretacijo podpirajo tudi odgovori vprašanje, o odgovornosti za nezadovoljiv rezultat, ki smo ga v anketi zastavili, da bi ugotovili, kateremu akterju delavke še zaupajo oziroma, kdo jih je morda pustil na cedilu. Vprašanje je še zlasti relevantno v luči obtožb, ki so jih našemu boju vsaj načelno naklonjeni mediji usmerili v sindikat – pa tudi v Cedro, češ da duši delavski boj.

Rezultati so nekoliko presenetljivi, saj v nasprotju z zunanjimi akterji in stališčem, ki je bilo precej razširjeno tudi v Cedri, večina delavk, ki so nezadovoljne z izidom mobilizacije, odgovornost za odpoved stavke pripisuje sodelavkam, ki so se ustrašile (59 % vseh, ki so nezadovoljne in so odgovarjale na to vprašanje) medtem ko vodstvu sindikata odgovornost za neuspeh pripisuje le dobra četrtina (26 %). Cedre za odpoved stavke in »dušenje delavskega boja« med vsemi nezadovoljnimi delavkami ne obtožuje skoraj nihče (1 % ali 2 respondentki).

Skratka, medtem ko se zdi, da razlogov, zaradi katerih bi Cedra lahko izgubila zaupanje delavk in delavcev ni, je, v primeru sindikata, situacija nekoliko drugačna, saj kaže, da je nezanemarljiv del delavk nezadovoljnih s pristopom vodstva sindikata (panožnega in sindikata v podjetju) k stavki. Dejstvo, da večina delavk, ki so nezadovoljne z izidom pogajanj, odgovornost za neuspeh pripisuje sodelavkam, ki so se ustrašile in umaknile, nudi dodatno podporo interpretaciji, po kateri so delavke raje sprejele taktični umik kot tvegale možnost poraza, ki so jo ob premajhnem številu stavkajočih ocenile kot razmeroma visoko.

Zgornje trditve bi seveda lahko interpretirali tudi v smislu, da delavke pač naknadno sprejemajo racionalizacijo za odpoved stavke. To je vsekakor možna in legitimna interpretacija, a podatki tega zares ne podpirajo – čeprav nam seveda tudi ne omogočajo, da bi jo popolnoma zavrgli. Pomisleka sta predvsem dva. Prvič, intervjuvane delavke so bile v svojih interpretacijah nenavadno enotne in zavedati se moramo, da gre za najaktivnejše članice sindikata, ki so bile najtesneje vpete v dogajanje, zato so si lahko ustvarile svoje mnenje, poleg tega pa so v mobilizacijo največ investirale, tako da bi od njih lahko pričakovali največje razočaranje. Drugič, prav zaradi tega premisleka smo napravili podrobnejšo razčlembo anketnih odgovorov na vprašanje o odgovornosti za nezadovoljiv rezultat, pri čemer smo anketiranke razdelili glede na njihovo prisotnost na zadnjem sestanku v petek, 29.12. 2023, kar smo uporabili kot grobo merilo njihovega angažmaja. Rezultate prikazujemo v tabeli 1, iz katere je razvidno, da je delež tistih, ki problem odpovedi vidijo v neenotnosti delavskega kolektiva (ali, kar je zelo podobno, uspehu uprave pri zastraševanju, kar navaja večina odgovorov pod opcijo »Drugo«), med »angažiranimi« veliko večji kot med tistimi, ki jih ni bilo na sestanku.

Tabela 1

Zanimivo je, da podobno velja pri vprašanju o demokratičnosti sprejete odločitve. Medtem ko je med »manj angažiranimi«, število takih, ki menijo, da je bila odločitev sprejeta demokratično, skoraj enaka kot število tistih, ki so nasprotnega mnenja, je med »angažiranimi« prepričanih v demokratičnost sprejete odločitve skoraj trikrat toliko kot tistih, ki menijo nasprotno.

Tabela 2

Videti je torej, da tako pripisovanje odgovornosti za neuspeh drugim akterjem zunaj kolektiva (sindikatu) kot tudi nezadovoljstvo z demokracijo naraščata z oddaljenostjo od dogajanja in s plahnenjem angažmaja. Drugače povedano, zdi se, da so delavke, ki so se najbolj angažirale in ki so bile neposredno vpete v samo dogajanje, odpoved stavke, ki je bila tako zanje kot tudi za njihove sodelavke razočaranje, sprejele na podlagi ocene tveganja (čeprav je bila ta morda napačna). Pri teh se zdi, da ni bilo veliko razlogov za izgubo zaupanja v sindikat, še manj pa v Cedro. Na drugi strani so delavke, ki se sestanka niso udeležile – in med katerimi je tudi veliko večji delež nesindikaliziranih – pogosteje pokazale na sindikat in na pomanjkanje demokracije kot razloga za odpoved stavke. Skladno s tem lahko domnevamo, da je njihovo zaupanje v sindikat manjše.

Podoben vzorec se kaže tudi v pogledih ostalih akterjev na stavko oziroma njeno odpoved: delavke, ki so v središču mobilizacije, so kljub razočaranju odločitev o odpovedi sprejele na podlagi ocene tveganja in jo v največji meri tudi zagovarjajo; v Cedri je bilo razumevanja za odpoved precej manj; med naklonjeno javnostjo pa najmanj. Morda se temu ne bi smeli preveč čuditi – delavke nosijo naprodaj svojo kožo, Cedra tvega potencial za nadaljnje akcije ter svoj položaj (in ugled) v delavskem gibanju, naklonjena javnost pa ne tvega prav ničesar.

Na drugi strani je vendarle treba upoštevati, da je tudi nekaj intervjuvank kritiziralo način – zlasti čas – sprejemanja končne odločitve. Nekatere celo menijo, da je bil izid vnaprej dogovorjen:

T: Kako se ti je zdel [sestanek] izveden? Tudi to, da je prišlo eno uro pred tem ... Oziroma še kasneje je prišla novica, tisoč sto osemdeset. Da smo se mi ob devetih zvečer do enajstih pogovarjali pred stavko, ja, ne ... Ponoči ... Se ti je zdelo to na dober način izvedeno?

D: Ne. Definitivno ne. Zato ker že čez dan so stranke dobivale, tudi mi, da je trgovina normalno odprta v soboto. Že takrat je bilo to vse čudno. To je bilo fejst čudno in to se mi je zdelo tako, da bi, ne vem ... Ne smem tega povedati ...

T: Saj to jih večina pravi ...

D: Da je bilo že vnaprej dogovorjeno, kako [nerazumljivo].

(Intervju, Poslovalnica 2)

Podobno je mnenje nekaterih drugih intervjuvank. Tukaj se seveda odpira vprašanje o vlogi sindikata in njegovi vlogi pri sprejemanju odločitve za odpoved stavke. Na to vprašanje analiza v času pisanja ne more dati zadovoljivih odgovorov, saj bi bilo za kaj takega potrebno zbrati več podatkov. Je pa povedno dejstvo, da je manj kot polovica anketiranih delavk (46 % vseh, ki so odgovarjala ne to vprašanje) prepričanih v demokratičnost sprejete odločitve o odpovedi stavke in da jih dobra četrtina odgovornost za neuspeh pripisuje vodstvu sindikata, kar je vsekakor resno opozorilo zlasti vodstvu sindikata – nemara pa tudi Cedri, ko s tem vodstvom sodeluje.

Nadaljnji mobilizacijski potencial

Glede na to, da ne anketni vprašalnik ne protokol za intervjuje nista vsebovala vprašanj na to temo, je potencial za nadaljnjo mobilizacijo težko oceniti. Oceno še dodatno otežuje dejstvo, da je mobilizacijski potencial lahko odvisen od trenutka in izrazito nestanoviten. Nasploh bi nemara lahko tvegali oceno, da je imela odpoved večji učinek na zunanje opazovalce in članstvo Cedre kot na same delavke – sploh na najbolj angažirane. Ne le da delavke kljub razočaranju v intervjujih večinoma ocenjujejo odpoved stavke kot racionalno utemeljeno odločitev, ampak nekatere tudi govorijo, kaj bodo v naslednji mobilizaciji spremenile (npr. Intervju, Poslovalnica 1). Eden od delavcev nazorno izrazi svoj pogled na sindikat kot vez delavskega kolektiva, ki je pripeljala do temeljne spremembe:

Prej mi nismo imeli nobenega sindikata pa nič. Nikogar, da bi nas povezal. Zdaj smo se pa povezali in je bilo drugače. (Intervju, Poslovalnica 3)

Podobno druga delavka poroča o svojem odgovoru področni vodji, ko je ta kritizirala neučinkovitost sindikata:

Poglej, mi smo sindikat. Če bomo mi stavkali, bomo slišani. Če pa bo samo prišel neki aktivist, ki bo rekel, da bomo stavkali, mi pa bomo delali naprej ... ne bomo nič naredili. (Intervju, Poslovalnica 4)

Vsaj za nekatere izmed ključnih kadrov se torej zdi, da so v sindikatu prepoznali svojo, proletarsko organizacijo, katere uspeh ni zagotovljen, ampak odvisen predvsem od njih samih. To samo po sebi seveda ne govori o visokem potencialu za mobilizacijo v prihodnosti, daje pa slutiti, da se kljub razočaranju mobilizacijski potencial za prihodnje akcije ni povsem izgubil. To seveda ne velja za vse, o čemer pričajo tudi komentarji ob koncu ankete:

Ja to, da je že druga stavka padla, je katastrofa; celotna ekipa smo bili da bi stavkali in toliko podpore od drugih smo imeli na koncu pa sindikat zafrkne; katastrofa. Vem, da v našem Tušu ne bo več nikoli, da bi vsi stavkali, ker ste že 2× popustili. (Komentar ob koncu ankete, Q13)

Vendarle je takih komentarjev na koncu ankete manj kot bodrilnih – po preštevanju je razmerje med prvimi in drugimi približno 2:1.

Kako razširjeni so bili pritiski in šikaniranje in kakšni so bili njihovi učinki?

Vprašanji 4 in 5 obravnavamo skupaj, saj na ta način dajeta dober odgovor na vprašanje o razlogih za umik nekaterih poslovalnic. Poslovodje so najprej prejele elektronsko sporočilo direktorja in nato še sporočilo, ki je domnevno prišlo od Mirka Tuša, v katerem je ta igral na občutke pripadnosti in hkrati ostro nastopil, naj mu poslovodje poročajo, katera poslovalnica bo stavkala. Poslovodje so očitno imele enotno navodilo, naj sporočilo pokažejo vsem zaposlenim in ga obesijo na oglasne deske.

Intervjuji nedvoumno kažejo na dve potezi šikaniranj in pritiskov.

1. Glavni cilj pritiskov je bil atomizacija delavskih kolektivov ob izolaciji najbolj zavednih delavk.
2. Pritiski so bili sistematični in centralno organizirani.

Dejstvo, da so bili pritiski centralno organizirani sledi neposredno iz pričevanj intervjuvank, ki vse po vrsti navajajo enake metode, ki se jih je posluževal nižji menedžment. Čeprav nekatere intervjuvanke poročajo, da so bili pritiski že pred tem, se je glavna ofenziva menedžmenta očitno začela šele v petek, 29. decembra 2023, torej na dan pred napovedano stavko, ko je bilo na oglasnih deskah po poslovalnicah razobešeno tudo pismo Mirka Tuša. Tega so nekatere poslovodje na glas brale pred delavkami, druge so ga natisnile in ga lepile na površine v skupnih prostorih itn.:

Mi smo prišli delati na enajsto uro, ker smo bili popoldanska izmena. Tam smo šli takoj v pisarno, je rekla: »Sestanek.« In nam je rekla: »To si vsaka naj posebej prebere, to pismo oziroma ta mejl od Mirka Tuša, preden greste ven iz pisarne.« (Intervju, Poslovalnica 2)

Sporočili direktorja in Tuša v večini poslovalnic sama po sebi nista imeli velikega vpliva na delavke in kar nekaj intervjuvank poroča, da je bil učinek ravno nasproten od želenega, saj sta delavke še bolj podžgale:

T: Ja. Mirko Tuš. Kako je Mirko Tuš vplival na vas?

S: Marš prokleti, veš kako so delale. V bistvu sploh nismo bile toliko obveščene, ampak, ker je; ko sem jaz prišla tja mi je to pokazala, in mi je rekla ta namestnica, je rekla, glej, sram ga naj bo, sram ga naj bo, samo to se je govorilo. Kje je pa ves ta čas bil, zdaj ga ni bilo, zdaj pa sem še bolj jezna, zdaj pa bom zagotovo štrajkala veš tisto ne. (Intervju, Poslovalnica 5)

Ponekod sicer intervjuvanke poročajo, da sta sporočili omajali sodelavke, vendar je tudi tam hitro zaleglo pojasnjevanje in prigovarjanje odločnejših sodelavk. Pomembnejši so bili pritiski, s katerimi so poslovodje po navodilih uprave individualno pritiskale na sodelavke:

Pa to nam je tudi rekla šefica, kaj jutri, spet da nas je vprašala vsako posamezno, katera je za stavko. Sem rekla: »Če pa smo itak že povedali, da smo vsi za stavko.« – »Ne, takšno navodilo imam, da moram jaz vsako posebej ...« – »Pa kaj, vsako posebej? Zdaj pa ...« – »Ja, takšna navodila.« (Intervju, Poslovalnica 2)

Nekatere poslovodje so šle še korak dlje in si zapisovale imena delavk, ki so vztrajale pri odločitvi za stavko. Nekatere so pri tem sprožile odpor, drugje jim je vsaj začasno uspelo omajati odločenost delavk za stavko.

Ker takoj ko si rekel, da bo potrebno imensko dati, jih je že stopilo veliko nazaj: »Veš kaj, če bom pa moral jaz ime zdaj dat, pa ne.« (Intervju, Poslovalnica 5)

Več intervjuvank poroča, da so poslovodje delavke po večkrat klicale v pisarno, kjer so bile deležne »individualne« obravnave. Pričevanja kažejo, da so poslovodje to taktiko uporabljale predvsem na delavkah, katerih položaj je najbolj negotov, kot spodnji primer nedavno zaposlene, ki je prišla v podjetje iz gostinske panoge, kjer so delovni pogoji še slabši, plače pa nižje:

Je šefica, poslovodja, klicala vsako posebej v pisarno in spraševala ali bodo stavkale. In ta ena, ki je klonila, je v bistvu tu pri nas zaposlena komaj dva meseca. Ne vem točno kaj jo je prepričalo, ampak boji se za službo. Je rekla, da je prej delala v gostilni, ni bila prijavljena (delala je na črno). Rekla je, da je šla na boljše in da ne bo zdaj tvegala sankcij. (Intervju, Poslovalnica 1)

Na drugi strani pričevanja nakazujejo, da so se poslovodje izogibale delavkam, za katere so utemeljeno pričakovale trdno odločenost za stavko. V Poslovalnici 7, denimo, kjer je delavke prišla nagovoriti področna vodja – bržkone zato, ker so delavke nedolgo pred stavko proti poslovodji zbirale podpise –, najodločnejše delavke, ki so dejansko tudi vztrajale do konca, na sestanek z njo niso bile vabljene: »Me, ki smo bile za stavko, nas ni nagovorila.« (Intervju, Poslovalnica 7). Druga intervjuvanka podobno poroča, da je poslovodja ni klicala v pisarno, naj se izjasni glede stavke: »Vsako je klicala. Mene ni klicala, ker sem jaz jasno povedala ob izmeni, da jaz stavkam.« (Intervju, Poslovalnica 1).

Poslovodjem, ki so iskale najšibkejši člen, da bi spodnesle enotnost in omajale odločnost celotnega kolektiva šlo na roko dejstvo, da so delavke v različnih socialno ekonomskih položajih. Marsikje jim je delo olajšala tudi skupno sprejeta zaveza, skladno s katero je pogoj veljavnosti odločitve za stavko enotnost kolektiva: »Bil je dogovor, da stavkamo vsi ali nihče. Tega smo se držali skoraj do konca, potem pa je prišlo do par zapletov.« (Intervju, Poslovalnica 6).

Ponekod so poslovodje uspešno navrtale prvo luknjo, pri čemer so se nekatere lahko oprle na nestandardno zaposlene, kot so upokojenke, študentke ali agencijski delavci (večinoma mesarji), za katere je obveljala interpretacija, da ne morejo stavkati. Z njimi in nekaj omahljivimi delavkami, so lahko ponekod sestavile izmeno, do česar je prišlo, na primer, v Poslovalnici 3:

A: Ja, ker recimo, zdaj se je videlo, pri nas jih je malo, in smo imeli dve upokojenki, ki sta delali, in ena študentka – to so že tri. Potem pa te, ki so na novo prišle, ki si niso upale, in poslovodkinja in mesar, ki si je premislil.

T: Pa ima izmeno.

A: Evo, pa je izmena tukaj. (Intervju, Poslovalnica 3)

Kjer je poslovodjem uspelo navrtati luknje v delavske kolektive, je – sploh če je bil pogoj za stavko enotnost kolektiva – kaj hitro prišlo do nadaljnjih umikov, ki so sprožili t. i. domino učinek. Do tega je očitno prišlo v poslovalnicah 6 in 7, kjer je v drugi na koncu pri odločitvi za stavko vztrajalo le še jedro najbolj zavednih delavk, v drugi pa je bila odpoved popolna. Takole je proces opisala intervjuvanka iz Poslovalnice 6:

Jutranja izmenovodja, ki ima čez papirologijo, je že v četrtek rekla, da ona osebno ne bi stavkala – jaz jo razumem, ker ima doma podjetje in zato na celo situacijo najbrž gleda bolj skozi oči šefa –, da pa ne bo razlog, da bi si mi premislili, ker smo rekli, da stavkamo vsi ali pa nihče. No, v petek je rekla, da ona ne bo stavkala, ker ji je hudo in ker se sekira, kaj bo z robo. Vprašala sem jo, od kdaj se sekira za to, kaj bo z robo. Ne zanima te, ko ti prinesem za lastno porabo, ne zanima te, koliko pokradejo cigani, zdaj pa ti je naenkrat mar za robo. Takrat sem že vedele, da je to konec. Nato pa se je zgodil domino efekt. Šefica je nato hodila od enega do drugega, vsakih 5 minut, ter nas spraševala, če bomo res stavkali. Ljudje so bili vseskozi za. Preprosto, začela je pritiskati ljudi z nenehnimi vprašanji. Tudi mene je vprašala, če bom [stavkala], pa sem ji odvrnila da bom, če sem pa že tolikokrat rekla da bom. Nato smo izgubili še eno izmenovodjo, ki je sicer zelo nestabilna oseba – saj niti ni pomembno – in bo pač storila takšno reč. To sta bili že dve. Je pa bilo izmenovodjem rečeno, da se stavka njim itak ne bo nič poznala. S strani poslovodje. Tista druga izmenovodja je vztrajala do konca, ker je želela boljše plače za sodelavke, te pa so padle pod pritiskom. Torej ja, nato smo izgubili to labilno. Tretja izgubljena oseba pa je bil ta Hrvat, ki je tukaj šele par mesecev in ima pogodbo za nedoločen čas, ki jo je dobil konec oktobra. Smo pa naknadno izvedeli, da sta se šefica in področna pogovarjali po telefonu, ga poklicali v pisarno in da je področna rekla, da v primeru da bo stavkal, ona ne more garantirati za njegovo službo. In tako smo izgubili že skoraj celo izmeno. [...] ... nato pa je itak samo še dodatno začelo padati. Šefica nervozna kot pes. Nikoli ne bom pozabila, kako je bilo, ko je ob 2h javila, da ne bomo stavkali. Takšno veselje, da naj se sam bog usmili. So si pa ljudje zapomnili. Bilo je dosti pritiska. (Intervju, Poslovalnica 6)

Če povzamemo, menedžment je z usklajenim pristopom v petek zjutraj prešel v ofenzivo. Pismi direktorja in Mirka Tuša nista naredili veliko škode. Vse kaže, da so poslovodje po skupnih kanalih dobile enotna navodila, naj poskušajo navrtati luknje v delavske kolektive na ravni poslovalnic, da bi spodnesle enotnost in omajale odločnost celotnega kolektiva. Pri tem so dobesedno iskale najšibkejši člen in se izogibale delavkam s trdnimi stališči. Oprle so se zlasti na nestandardne delavke in tiste v slabšem socialno ekonomskem položaju. V prenekateri poslovalnici so bile v svojem početju uspešne, zlasti če se jim je posrečilo sprožiti učinek domin, ko so »šibkim členom« sledile tudi druge članice in člani kolektiva.

Zakaj je v nekaterih poslovalnicah prišlo do umika?

Odgovor na zadnje vprašanje na nek način podaja že prejšnji razdelek, ki povzema, kako je menedžmentu ponekod uspelo uničiti enotnost kolektiva in omajati večino delavk v njihovi odločitvi za stavko, s čimer so osamile jedra najbolj zavednih delavk, ki so ponekod na koncu prav tako klonila. Toda vprašanje je, zakaj je do tega prišlo v nekaterih kolektivih, v drugih pa ne?

Vprašanje je pomembno zlasti z vidika našega nadaljnjega delovanja, saj bi nam odgovor lahko pomagal, da bi se v prihodnosti takim scenarijem izognili. Vendar enoznačnega in hkrati vsebinskega odgovora na to vprašanje verjetno ni mogoče podati. Seveda lahko ugotovimo, da je poslovodjem uspelo tam, kjer kolektiv ni bil dovolj močno povezan in odločen oziroma, kjer so bile poslovodje premočne. Toda s tem vprašanje le prestavimo. Namreč, kaj je pogoj za močan kolektiv?

Intervjuji sicer kažejo, da so ponekod najbolj zavedne delavke posegle v dogajanje, ko so opazile, da so ukrepi menedžmenta načeli trdnost prepričanja v smiselnost stavke in prestrašili sodelavke. Večina intervjuvank, katerih kolektivi so do konca vztrajali pri odločitvi za stavko, poroča, da so bile za vzdrževanje enotnosti kolektiva potrebne aktivne intervencije. Tako ena izmed članic poroča, kako je bilo treba celo v poslovalnici, kjer sicer ni bilo pritiskov, poslovodji preprečiti, da bi zbirala imena stavkajočih in jih posredovala upravi:

Ja ampak to sem jaz isto rekla. Ker, recimo, ta moja pomočnica, ki je v poslovalnici, je rekla: »Imensko naredimo, kdo bo stavkal in to je to.« Potem pa jaz pridem k šefici in rečem: »Kakšna imena? Kje si to slišala?« »Ja pa to mi je tak rekla". Sem rekla: »Ne, nobenih imen ne boš ti nikamor pošiljala, nikamor! Si me razumela?« In potem sem bila še na sestanku ko so imela – vse poslovodje s področno in je tudi ona [rekla] kao, da naj pošljejo imena. In sem ji samo tak – ker mi je dovolila, da sem noter zraven, je rekla: »Nimam ti kaj skrivat, te pač tu sedi lepo.« In ona [področna], ko je govorila in dajala navodila, da morejo imenski seznam, kdo bo stavkal – to je še bilo v začetku tedna – in jaz sem ji sam tako kazala, šefici: Ne! (Intervju, Poslovalnica 5)

Podobno poroča delavka iz Poslovalnice 2, ki je morala sodelavke prepričevati, da dana ponudba ni zadnja in da je treba pri odločitvi za stavko vztrajati:

Edino takrat, ko so ponudili 1150, so hotele prekiniti z grožnjo stavke in obupati ampak sem jaz rekla, da ne smemo obupati, ker imamo možnost, da dosežemo več.

_[…]_

T: Ti in namestnica sta torej nagovarjali... kako sta to počeli. Si šla do sodelavke, jo vprašala, če je pripravljena, kako je to izgledalo?

D: Tako ja, hodile smo do sodelavcev in spraševale, če bodo stavkali. Da zdaj ne smemo popustiti, ker če zdaj ne bomo [stavkali], potem ne bomo nikoli. T: Torej jih je bilo potrebno ...

D: ... malo motivirati. (Intervju, Poslovalnca 2)

Spet druga delavka meni, da je pomagala prisotnost starejših delavk, ki so v podjetju že daljše obdobje in so mlajšim pojasnile ozadje dogajanja:

Vem pa, da je bil problem pri tej stavki to, da je veliko novo zaposlenih. Veliko jih je po poslovalnicah takih, ki so recimo pet ali šest let pri Tušu. V marsikateri poslovalnici nimaš nobenega starejšega delavca. Recimo pri nas sva dve, ki sva že 17 let. Odkar delava, sva v Tušu. In midvi sva bili tisti, ki sva jih prepričali oz. jim razložili, da tista dva maila, ki sta prišla od vodstva in Mirka Tuša, da se ju ni treba bati. Če ti nimaš v poslovalnici niti enega človeka, ki bi poznal ozadje, za nazaj, nimaš kaj. Ne moreš nič naredit. In mislim da je zato prišlo do tega, da so ljudje klonili zadnji dan. Ker nimaš ozaveščenih ljudi. (Intervju, Poslovalnica 1)

Ne glede na različne okoliščine in argumente, s katerimi so najodločnejše delavke prepričevale sodelavke, naj vztrajajo pri stavki, je vsem zgornjim primerom skupna ena poteza: aktivna intervencija zavednih delavk.

Jasno je, da je tudi ugotovitev o aktivni intervenciji sodelavk ne pove veliko in si z njo težko pomagamo v prihodnjih akcijah. Pokaže pa, da je v poslovalnicah potekal intenziven boj med zavednimi, odločenimi delavkami na eni strani in nižjim menedžmentom na drugi strani. Ena od stvari, na katere velja biti pozoren v prihodnjih mobilizacijah, je torej razmerje moči v posameznih poslovalnicah, ki se lahko hitro spremeni. Drug pomemben element je verjetno razvoj tehnik in priprava najbolj zavednih delavk za odpor proti ofenzivi menedžmenta.

Vsaj kar zadeva prvi element, lahko analiza ponudi element, ki v intervjujih izstopa in bi ga bilo nemara mogoče uporabiti za indikator razmerja moči pri ocenjevanju stanja in potrebe po intervenciji v poslovalnici: oglasna deska. Kot kaže tabela 3, je vsaj za poslovalnice, za katere imamo podatke, ujemanje med uporabo oglasne deske za sporočila sindikata in vztrajanje kolektiva pri stavki popolno. Drugače povedano, kjer sindikat uporablja oglasno desko, so delavke vztrajale pri stavki do konca; kjer deske ne uporabljajo, se je poslovalnica (ali vsaj večina delavk) umaknila še pred zadnjim kolektivnim sestankom.

Tabela 3

Odnos med uporabo deske in vztrajanjem pri stavki seveda ni vzročen. Lahko pa domnevamo, da nanju vplivajo isti dejavniki, ki hkrati opredeljujejo razmerje moči v poslovalnici. To sugerirajo tudi intervjuji, v katerih delavke govorijo o konfliktih z nadrejenimi glede uporabe oglasne deske:

Z: Aha, okej. Super. Letos maja si je sindikat z reprezentativnostjo izboril možnost uporabe oglasne deske. Vidim da jo uporabljate haha. Je nad nami.

J: Ja, mi je lani poslovodja vrgla dol stvari. Zadnjo soboto v letu, so imele čistilno akcijo, jaz sem bila v blagajni, in mi je poslovodja vse vrgla dol. In sem zdaj na novo sprintala in obesila. In je spet hotela dol vreč, pa jo je sodelavka opozorila: "Ne, pust pri miru!" Tako da nima kaj.

Z: Je nedotakljivo.

J: Ja! Jaz to kar, ugh, to pa nisem tiho, to mora bit. To je naša pravica, da tu gor visi. Sem ji rekla: "Bom pa jaz prišla v tvojo pisarno in dol zmetala vsa obvestila, ki jih imaš."

Z: Tako. In je poslušala?

J: Ja, zaenkrat še visi. (Intervju, Poslovalnica 1)

Oglasna deska torej kaže na moč delavskega kolektiva v poslovalnici v razmerju do nižjega menedžmenta, saj je tudi sama uporaba deske predmet bojev. Kjer je kolektiv močan in odločen, da obrani dostop do oglasne deske, se lahko nadejamo, da bo vztrajal tudi pri stavki. In obratno, kjer delavski kolektiv ne obrani niti oglasne deske, težko pričakujemo, da bo zbral dovolj moči za stavko, ki je še toliko zahtevnejša – taki kolektivi zato zahtevajo dodatno pozornost v obliki obiskov in drugih spodbud, da povečamo njihovo odpornost pred pritiski menedžmenta.

Sklep

Analiza odpovedi stavke prinaša tele ugotovitve. Razočaranje med delavkami in delavci zaradi odpovedi stavke je bilo veliko. Nezadovoljstvo je bilo, vsaj v prvih dneh po odpovedi, verjetno še toliko večje, ker so delavke v procesu mobilizacije za stavko presegle usmeritev na ozke ekonomistične cilje (plača, ki je sicer zanje najpomembnejši cilj) in želele poslati menedžmentu elementarno politično sporočilo odpora – po domače povedano, da z njimi ne bodo več pometali. Kljub temu delavke v intervjujih zagovarjajo sprejeto odločitev o odpovedi stavke z argumentom, da je bilo stavkajočih premalo, kar podpirajo tudi rezultati ankete. Natančneje, zlasti najbolj angažirane delavke vidijo vzrok za odpoved stavke v razkroju kolektiva. Na drugi strani manj angažirane delavke odgovornost za neuspeh pripisujejo sindikatu in veliko jih meni, da je bila odločitev sprejeta nedemokratično. Kar zadeva manj angažirane, bi zato lahko na podlagi ankete sklepali, da je prišlo do določenega upada zaupanja v vodstvo sindikata, ne pa tudi v Cedro. Čeprav je nadaljnji mobilizacijski potencial težko oceniti, lahko domnevamo, da vsaj med bolj angažiranimi delavkami ni prišlo do pomembnejšega upada mobilizacijskega potenciala. Nasprotno, kar nekaj indicev je, da delavke in delavci dojemajo sindikat kot vezivo proletarskega kolektiva, katerega uspeh je odvisen od njih samih, kar se zdi dobra popotnica za prihodnje mobilizacije.

Intervjuji jasno kažejo, da so bili pritiski in šikaniranja sistematični in centralno vodeni, pri čemer je bil njihov glavni cilj atomizacija delavskega kolektiva. Medtem ko pismi direktorja in Mirka Tuša večje škode nista naredili, je poslovodjem z načrtno individualizacijo in atomizacijo ponekod uspelo pritisniti na najšibkejši člen, kar je včasih z učinkom domin za seboj potegnilo še druge delavke in delavce ter razbilo delavski kolektiv. Pri tem so se poslovodje pogosto oprle na delavke v slabem ekonomsko-socialnem položaju, zlasti na nestandardno zaposlene delavke in delavce, tuje državljanke in državljane, itn. Na drugi strani so nekatere najbolj zavedne delavke ponekod z uspešnimi intervencijami preprečile manevre nižjega menedžmenta in ohranile odločenost kolektiva za stavko. Intervjuji precej jasno kažejo, da so v nekaterih poslovalnicah potekali trdi boji z nižjim menedžmentom. Dejavnike, ki odločajo o uspehu ali neuspehu delavskega kolektiva v boju z menedžmentom na ravni poslovalnice je težko identificirati, toda izidi bojev za dostop sindikata do oglasne deske se kažejo kot možen indikator razmerij moči v poslovalnici.

Analiza sugerira, da boje v poslovalnici lahko odloči sposobnost poslovodij, da od stavke odvrnejo del zaposlenih, čemur nato sledi večina kolektiva. Zdi se, da podobni logiki sledi tudi proces mobilizacije na ravni celotnega podjetja. Seveda bi tudi stavka dela (npr. 35) poslovalnic podjetju vsekakor povzročila škodo in morda bi lahko bila uspešna. Toda bojimo se, da je to pogled političnih aktivistov, medtem ko je za delavke veliko pomembnejši dejavnik enotnost kolektiva. Če so namreč lahko prepričane, da vseh ne morejo odpustiti, je gotovost, da manjšine, ki se je odločila izpeljati stavko, ne bodo doletele sankcije, veliko manjša – hkrati pa je njihov zastavek v igri v primerjavi s Cedro in naklonjeno javnostjo neprimerno večji in skladno s tem je večje tudi tveganje pri pošiljanju radikalnega političnega ali ekonomskega sporočila kapitalu!