Lidlu dobički, delavstvu cesta

V nemški diskontni trgovski verigi Lidl, ki je v svetu znana po izjemnem odporu do delavskega organiziranja (sindikatov), je bil pred približno letom dni ustanovljen Sindikat Lidl Slovenije, v okviru Sindikata delavcev trgovine Slovenije (SDTS). Njegova predsednica, Tjaša Kozole, se pravkar sooča z grožnjo izgubo zaposlitve. V Lidlu je zaposlena 10 let, po ustanovitvi sindikata pa je v roku treh mesecev prejela kar dva opomina, za napake, ki so pri danem obsegu prometa in številu zaposlenih stalnica. Uprava ji očita nevestno opravljanje dolžnosti oziroma “hudo malomarnost”, torej zanemarjanje skrbi, ki bi jo pričakovali od povprečnega delavca na njenem ali podobnem delovnem mestu. Toda to je le izgovor.

Kljub temu, da sta bila opomina izročena izključno za discipliniranje sindikata, se je v tem času povečala prepoznavnost sindikata med zaposlenimi, povečuje pa se tudi članstvo. Istočasno članice in nečlanice poročajo o stopnjevanju pritiska na delavke, ki so se včlanile v sindikat, v nekaterih primerih pa se pojavljajo tudi ustrahovanja s strani nadrejenih. Po informacijah iz oddaje Tednik, ki je bila na prvem programu nacionalne televizije sporedu 2. marca, naj bi Lidl že sprožil postopek za vročitev odpovedi delovnega razmerja predsednici sindikata.

Cilj odpovedi je jasen: zatreti sindikalno organiziranje delavk z odpovedjo ključni akterke pri vzpostavljanju delavske organiziranosti v Lidlu. Ta prispevek je namenjen predstavitvi razmer v podjetju in argumentaciji zakaj je odpoved, s katero se sooča Tjaša Kozole, zgolj preračunljiva poteza vodstva, s katero želijo delavstvu v Lildu onemogočiti ustavno zagotovljeno pravico do sindikalnega organiziranja.

Zakaj?

Tjašin greh je, da je poskusila vzpostaviti solidaren kolektiv, ki se lahko postavi zase in za vse sodelavke v Lidlu in maloprodaji nasploh, s čimer bi se skupaj uprli izžemanju delavstva. Medčloveški solidarni odnosi, ki se zgradijo znotraj sindikata, so v Sloveniji nekaj normalnega – zakaj jim ta trgovska multinacionalka nasprotuje? Izključno zato, ker sindikati ogrožajo diktaturo, ki jo podjetje izvaja nad delavkami in delavci, da bi iz njih izvlekla kar največ dela in torej kar največ profita. Da bi si predstavljali, v kaj je z ustanovitvijo sindikata dregnila, si oglejmo nekaj najpomembnejših elementov dela v Lidlu.

Kako jim to uspeva?

Lidl svojo nizkocenovno strategijo gradi na neusmiljenem izžemanju delavk in delavcev. Zato zaposlujejo delavce, ki bodo voljni in poceni delovna sila. To ne pomeni, da so plače nizke, ampak da se bodo delavke – z nekaj dodatne denarne stimulacije – gnale čez vsako mero. Vendar nekoliko višja plača ni najpomembnejši dejavnik Lidlovega modela. Pomemben je način zaposlovanja – izbirajo namreč zlasti delavke, ki nimajo drugih zaposlitvenih možnosti. Za zaposlitev v prekarnem storitvenem sektorju, so najbolj primerni delavci in delavke, ki lahko ponudijo le svojo golo delovno silo in nič drugega.

Na drugi strani imamo močno multinacionalno podjetje s pomembnim vplivom na trg delovne sile in na politiko, visoko usposobljenimi pravnimi svetovalci in dodelanimi menedžerskimi prijemi. Tovrstna podjetja konkurenčno strategijo gradijo na razmeroma nizkih plačah in izjemni fleksibilnosti. Neenakost v moči med delom in kapitalom v prekarnem storitvenem sektorju je izredna in sindikati so kot delavska organizacija trn v peti kapitalu, zato se jih skušajo znebiti. Pri tem večinoma nimajo zelo težkega dela. Za razliko od industrijskih delavcev, ki so organizirani v velike kolektive, so delavke v diskontih prostorsko ločene v majhne kolektive, ki jih je moč hitro razbiti že s prerazporejanjem iz trgovine v trgovino.

Najpomembnejšo vlogo v trgovini igrajo poslovodje. Ti so ključni člen, na katerem temelji vzdrževanje discipline in visokih delovnih obremenitev, ki izhajajo iz razmerja med velikim obsegom delovnih nalog in nizko zaposlenostjo, kar tvori osrednjo komponento poslovnega modela diskontne trgovine. Zdi se, da uprava poslovodje izbira na prav poseben način: ker ima večina poslovodij le srednješolsko izobrazbo, se zavedajo, da take plače, kot jo imajo tukaj, ne bodo dobili nikjer drugje.

Dodaten element discipline, zlasti za poslovodje, je razkorak med pravili, po katerih naj bi trgovina delovala, in razmerjem med obsegom dela in številom zaposlenih. To število je namreč – zato da bi imeli visok dobiček – tako nizko, da je delovne naloge nemogoče opraviti brez nenehnih kršitev, vključno s kršitvami podjetniških pravil. Delavke tako izobražujejo o pravilih varnosti in zdravja pri delu in jim zapovedujejo delo na način, ki ne obremenjuje hrbtenice, hkrati pa jim nalagajo obseg dela, ki ga ob danem številu zaposlenih na poslovalnico ni mogoče opraviti, ne da bi kršili sama ta ista pravila. Pravila bi bilo namreč mogoče upoštevati le ob povečanju obsega zaposlenosti. Toda podzaposlenost je vgrajena v sam poslovni model. To pomeni, da mora kolektiv v normalnih pogojih bodisi kršiti formalna pravila podjetja bodisi ne more opraviti delovnih nalog. Poslovodje so tako nenehno v prekršku.

Način discipliniranja

Pomemben del discipliniranja delovne sile je razbijanje delovnega kolektiva: na eni strani z ustvarjanjem tekmovalnih odnosov in na drugi strani s prepovedjo sindikalnega povezovanja. Vsaka od delavk je zadolžena za vse delovne naloge v poslovalnici in obvladati mora vsa opravila. A količine dela so prevelike, in rezultate je mogoče dosegati samo pod pogojem, da vse delavke delajo na zgornji meji človeških zmogljivosti. Če ena delavka dela manj, morajo zato druge delati toliko več, da bi nadoknadile njen manko. Zato izvajajo pritisk ena na drugo in za neopravljene zadolžitve krivijo domnevno prepočasne ali »lene« sodelavke. S tem načinom se med sabo spodbujajo k povečanju tempa dela in na svojo škodo prispevajo k vodilni ideologiji podjetja – čim večji delovni storilnosti.

Lidl torej uporablja kazni, nadzor in tekmovalnost, hkrati pa tudi poskuša delavke disciplinirati zaposlenih z malenkosti višjimi plačami, v primerjavi z drugimi podjetji v maloprodaji. Delavke se zavedajo, da bodo težko dobile enako ali boljše plačano službo s podobno nizkimi zahtevami po kvalificiranosti in stopnji izobrazbe, zato mnoge vztrajajo v Lidlu v zameno za nekaj evrov na mesec več.

Zaradi dela, ki ne zahteva posebnega znanja in veščin, razen hitrosti, pridnosti in marljivosti, so delavke hitro zamenljive, kar poslabšuje njihov strukturni položaj. Tiste, ki so se bile do zdaj pripravljene kakorkoli izpostaviti, so bile deležne šikaniranja in groženj, da bodo izgubile službo; s tem se krepi strah med ostalimi delavkami, da bi se povezale v sindikat. Tiste, ki so se že včlanile v sindikat, so poslovodje večkrat nagovarjale k izstopu, kličejo jih na razgovore in zasliševanja te. Pogosta so tudi prerazporejanja delavk, ki se upajo upreti in krepiti solidarne odnose med zaposlenimi v druge poslovalnice, da bi s tem razbili nastajajoč delavski kolektiv.

Opisano stanje podjetje vzpostavlja in ohranja z odnosi, ki temeljijo na nenehnem spodbujanju konkurence med poslovalnicami in poslovodjami, kar se nato v obliki pritiskov prenaša na prodajalke. Poslovodja oziroma kolektiv namreč nima nobenih pristojnosti za uvajanje »podjetniških« sprememb – vsaka potankost je načrtovana vnaprej. Ker pa so pristojnosti poslovodje omejene, lahko rezultate dosežejo le z organizacijo dela in disciplino delovne sile. Tempo dela in upravljanje povečevanja delovnih obremenitev, s čimer povečujejo produktivnost, je tako osrednja naloga poslovodij. Zaradi premajhnega števila zaposlenih na izmeno delo poteka na robu človeških zmogljivosti in napake so ob visokem tempu neizogibne. A vsaka napaka lahko delavko stane službe. Delavke pogosto dobivajo opomine, ki pa imajo učinek še večjega pritiska in vzpostavljajo stanje strahu, zaskrbljenosti in stresa. Zaradi števila nabranih opominov pa se delavke seveda še manj upajo pritoževati in izpostavljati.

Kakšni so učinki?

Posledice izjemno visokih delovnih obremenitev se kažejo v zdravstvenih težavah delavk. Veliko jih trpi za poškodbami hrbta. Medtem ko delavke izgubljajo zdravje ravno zaradi dela v podjetju, se jih to po hitrem postopku znebi, ko dela ne morejo več opravljati. V tej tovarni invalidov ni prostora za invalide. Ko pa pridejo do te točke, so delavke še daleč od upokojitve. Ker je večina delavk zaposlena za krajši delovni čas, se jim ne šteje polna pokojninska doba. To pomeni, da se delavki, ki je, zaposlena za 30 ur tedensko, 4 leta dela štejejo le za 3 leta pokojninske dobe. Delavke Lidla zaradi tempa dela opešajo prej kot druge, do pokojnine pa pridejo kasneje. Nizka cena diskontne trgovine ima torej visoko ceno – plačujejo jo najprej trgovke, nato pa še celotna družba, ki mora tako ali drugače poskrbeti za tiste, ki zaradi prevelikih obremenitev obnemorejo.

Lidl in ostali diskonti so najboljši odraz logike sodobnega kapitalizma. Ne eni strani enačbe imamo prekarnega, obubožanega potrošnika, ki išče karseda nizko ceno, na drugi pa prekarno delavko, ki na robu svojih zmogljivosti in za ceno svojega zdravja, omogoča tako nizko ceno za potrošnika, kot visoke profite za kapital – na nek način sta potrošnik in delavka ena in ista oseba.

Tej logiki se je uprla Tjaša in zaradi tega ji danes grozi odpoved. Če želimo vsaj ohraniti družbene standarde, moramo braniti ljudi kot je Tjaša – jo lahko obranimo?

Mednarodni boji v Lidlu

Moč organiziranja delavk in delavcev v Lidlu je od države do države različna. Ponekod se sindikati šele ustanavljajo, drugje je sindikalno organiziranje že doseglo točko, kjer je vodstvo prisiljeno popuščati zahtevam delavk in delavcev. V Španiji, na Švedskem in v Belgiji kolektivna pogodba pokriva delavke v Lidu, članstvo je precej visoko in sindikati vodijo dialog s podjetjem. V Belgiji so z množično kolektivno akcijo – stavko – uspeli izboriti več delavk na izmeno ob enaki storilnosti in plačah. V Italiji in na Nizozemskem so organizirane delavke in delavci dosegli relativno dobre delovne pogoje, preko nedavnih akcij in pogajanj pa so uspeli rešiti probleme na področju zdravja, varnosti in nedeljskega dela. Na Irskem, v Veliki Britaniji, na Poljskem in Madžarskem se delavke in delavci soočajo s težavam priznavanja sindikata, kar poskušajo reševati z različnimi kampanjami. Delavke in delavci v Lidlu se v zgoraj omenjenih državah soočajo s podobnimi težavami kot v Sloveniji.

Kaj lahko naredi, spremeni in doseže sindikat?

Ključen element za Tjašino obrambo bi v običajnih okoliščinah predstavljal dobro organiziran in aktiven sindikat. Vendar se LIDL, na vse pretege trudi, da bi delavkam in delavcem onemogočil svobodno sindikalno organiziranje. S tem krši Ustavo Republike Slovenije, ki v svojem 76. členu pravi, da je “Ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje svobodno.” Zopet smo priča primeru, ko se mednarodna korporacija požvižga na z nacionalno zakonodajo zagotovljene delavske pravice. S tem jasno izkazuje svojo (pre)moč. Kaj pa lahko storimo, da to razmerje moči spremenimo?

Predvsem se ne velja zanašati na “odrešilno moč pravne države”. Zanesti se velja drug na drugega. Napad na Tjašo Kozole je napad na celoten delavski razred. Tako na tisti del, ki je organiziran v sindikatih, kot tudi na vse preostale. Samo delovanje na terenu, ki ga morata voditi načeli delavske enotnosti in solidarnosti lahko prinese zaželjen rezultat. To je reprezentativen sindikat v LIDL-u, ki bo dovolj močan, da se postavi po robu zgoraj opisanemu diskontnemu poslovnemu modelu, ki delavke in delavce sili na bergle, našo družbo pa na beraško palico.

To kar se dogaja Tjaši Kozole ne sme biti le boj Sindikata delavcev trgovine Slovenije, ampak se lahko tak vzorec ponovi vsem sindikalnim aktivistom v Sloveniji, zato moramo takim ravnanjem enkrat za vselej reči odločni NE! Storimo to na primeru Tjaše!

Dodatne povezave:

Prispevek v oddaji Tednik (RTV SLO)

Raziskovalni članek o položaju delavstva v LIDL-u (Maribor24)