Neoliberalni holokavst

Originalni prispevek objavljen v: Peace, Land & Bread: A Scholarly Journal of Revolutionary Theory, Practice, & Art (25. 10. 2025); avtor: Paweł Wargan

Prvega maja 2009 se je v Katovicah na Poljskem zbralo nekaj deset brezdomcev, da bi obeležili 1. maj - mednarodni praznik dela. Dvignili so zastavo socialistične Ljudske republike Poljske, kjer, kot so sami poudarili, je bilo hrane dovolj in je bila vsem dostopna, prav tako je bilo na voljo dovolj delovnih mest. “Želimo obuditi spomin na prvi maj kot dan, ki poudarja interese najbolj prikrajšanih,” je dejal organizator pohoda. Nekaj ur so najbolj zapostavljeni prebivalci enajstega največjega mesta na Poljskem obeleževali čas, ko brezdomstvo ni obstajalo in niti ni moglo obstajali. “Vaša brezbrižnost je naša obsodba,” so vzklikali.

Zakaj je ta shod, ki je bil tedaj povsem ignoriran, danes pa je popolnoma pozabljen, tako pomemben? Kakšen pomen je imel za socialistično preteklost Poljske, ki je bila v desetletjih po obnovi kapitalizma omalovaževana in postopoma izbrisana? In kakšen pomen ima za mnogo širšo zgodbo o katastrofalnem porastu umrljivosti, ki je zajela nekdanje socialistične države Vzhodne Evrope? Ta kriza je nastopila v devetdesetih letih 20. stoletja in je terjala 17 milijonov življenj - dogodek brez primere v času miru.[1]

Med brskanjem po lastni zgodovini pogosto ignoriramo družbene odnose, in še posebej proizvodne odnose, ki oblikujejo naše izkušnje in, posledično, naše dojemanje sveta in naše spomine. “Ni zavest ljudi tista, ki določa njihovo bit oz. obstoj, temveč narobe, njihova družbena bit oz. njihov družbeni obstoj je tisti, ki določa njihovo zavest,” je zapisal Karl Marx.[2] V svetu, ki mu vlada kapital, vlagajo vladajoči razredi veliko truda v prikrivanje imen, obrazov in življenj delavcev ter vseh zatiranih. Njihova osrednja vloga v ekonomski produkciji in družbeni reprodukciji ostaja skrita. Pomanjkanje, s katerim se soočajo, je prikrito, povsod prevladujejo podobe obilja. Ko delavci izgubijo svoje domove, postanejo šibki od starosti, ko podležejo bolezni, lakoti ali obupu, ali pa končajo pod kolenom policista, je njihova smrt pripisana naravnemu redu stvari. Šibki bodo poginili. Zločin se ne izplača. Delo osvobaja, itd. Pohod brezdomcev v Katovicah je bil pomemben, ker so takrat najbolj marginalizirani člani poljske družbe podali svojo sodbo o zgodovini, iz katere so bili izbrisani.

Njihova sodba ni pomembna le za Katovice ali samo za Poljsko. Apliciramo jo lahko na celoten okvir, znotraj katerega razmišljamo o uničenju socializma v Vzhodni Evropi. Padec držav, ki so nastale v podobi delovnih ljudi, ni spremenil le ekonomskih odnosov, na katerih so socialistične družbe zrasle in v katerih so bili ljudje pomembnejši od profitov. Njihov padec je prav tako spremenil razmerje moči med tistimi, ki pripovedujejo in pišejo zgodovino. Državne tovarne so bile razprodane, dialektiki so bili izgnani iz akademskega sveta, delavci pa so bili izbrisani iz zgodovinskega zapisa. Ko torej poslušamo diskurz o “koncu zgodovine” in o zmagi liberalnega svetovnega reda, ne spregledamo le ogromnih pridobitev, ki so si jih z lastnimi rokami ustvarili in pridobili delavci v socialističnih družbah, temveč tudi monumentalno nasilje, ki ga je povzročila restavracija kapitalizma njim in svetu, v katerem živijo.[3]

Tudi prevladujoči diskurz pri obravnavanju tega zgodovinskega obdobja običajno zamenja sistemsko obravnavo te zgodovinske problematike za partikularno. Trpljenje delovnih ljudi predstavlja kot krivdo socialističnih družb, kot neizogiben stranski produkt specifičnih “ekonomskih politik“, ki so jih izvajale nekdanje socialistične države, in ne kot želen in nameren učinek regresije naprednih socialističnih družb nazaj v kapitalizem. V tem diskurzu so vsi pereči družbeni in okoljski problemi obravnavani ločeno, kakor da obstajajo v vakuumu. Moški niso umirali mlajši zato, ker je družba, v kateri so živeli in delali, razpadla, temveč zaradi razširjenega alkoholizma, ki je predstavljen kot inherentna lastnost ljudi iz Vzhodne Evrope. Ženske niso bile prodane v suženjstvo zato, ker imperializem komodificira človeška telesa, v uničeni družbi pa prevlada kriminal, temveč zato, ker ZDA še niso zmagale v svoji vojni proti trgovini z ljudmi.[4] Tak način razlaganja dogodkov postane temelj za oblikovanje politik, ki zahtevajo nadaljnjo liberalizacijo, ki mora nujno odpraviti obstoječe neučinkovitosti - ostaline socialistične preteklosti. Narod, skupnost in na koncu posameznik, morajo biti vedno znova uničeni, da bi odpravili njihovo željo po suverenosti. Skozi ta proces so niti kapitalizma vse bolj trdno vtkane v socialno in ekonomsko tkivo družbe; kapitalistični odnosi postanejo totalizirajoča sila.

Prevladujoči diskurz o propadu socializma v Vzhodni Evropi prav tako zamolči osrednjo vlogo socialističnih držav v odporu proti imperializmu in kapitalizmu. Zamolči vlogo Sovjetske zveze in socialističnih držav Vzhodne Evrope pri podpori antikolonializmu, procesom nacionalne osvoboditve ter gradnji politične suverenosti po vsem Tretjem svetu. Od propada ZSSR so se plače po svetu znižale,[5] dostop do hrane je postal bolj otežen, rezervna armada delovne sile pa je vse večja.[6] Instrumenti imperialne in neokolonialne dominacije — od sankcij do dolarizacije in finančne globalizacije, so si povsem podredili večino Tretjega sveta.[7] Zgodba o domnevni “osvoboditvi” Vzhodne Evrope je zgodba, v kateri so se znova na stežaj odprla vrata neokolonialnega podrejanja. Sprožil se je plaz izkoriščanja, s potencialno usodnimi posledicami za planet – vsesplošno nasilje in uničenje, ki sta neločljivo vgrajena v trenutni proces kapitalistične akumulacije, grozita, da bosta izbrisala večino življenja na Zemlji, bodisi zaradi podnebnega in okoljskega zloma bodisi zaradi jedrske vojne.

Ključno je torej, da izvlečemo zgodovino uničenja socializma v Vzhodni Evropi iz prevladujočega buržoaznega razlagalnega okvira, v katerega je ujeta. Uničenje socialističnih projektov v Vzhodni Evropi je bil zavesten in dolgotrajen cilj zunanje politike Združenih držav Amerike. Ta »zmaga« ni torej zgolj razgradila napredne mreže socialne varnosti, ki je omogočala kvalitetno življenje stotinam milijonom ljudi, temveč je pretrgala tudi ključno življenjsko linijo narodom in ljudstvom, ki so se hoteli osvoboditi jarma imperialistične odvisnosti in kolonialne nadvlade. Generacija, ki je premagala nemški nacizem in, kot je zapisal sovjetski pesnik Nikolaj Majorov, »utelesila besedo ›človečnost‹«, je videla, kako je bila njena lastna človečnost iztrgana iz družb, ki jih je zgradila. Posledice so bile smrtonosne: umrli so milijoni, na stotine milijonov ljudi je bilo obsojenih na življenje v bedi in pomanjkanju, milijardam pa je bilo odvzeto politično obzorje, v katerem so lahko videli lastno osvoboditev. Gledano s perspektive Tretjega sveta je bil propad socialističnih projektov v Vzhodni Evropi pravcata katastrofa – zgodovinsko nazadovanje v večstoletnem boju za osvoboditev.[8]

Milijoni izgubljenih življenj niso pomembni le sami po sebi, temveč tudi zato, ker nasprotujejo konvencionalnemu, zahodnemu razumevanju politične ekonomije 20. stoletja. V Vzhodni Evropi nismo bili priča »tranzicijski krizi«, temveč grozljivemu pohabljanju človeških življenj, ko so bili zemlja, delo in vsu resursi uporabljeni za potešitev roparskih apetitov nacionalnih buržoazij in – nazadnje – imperialnih centrov moči. Naravnost žaljivo je o tem obdobju govoriti kot o »osvoboditvi«; v njem lahko prepoznamo znano dinamiko kolonialnega genocida, ki je bil v Vzhodni Evropi izveden s sodobnimi metodami kapitalistične akumulacije. To ni bil kolonializem, ki bi neposredno osvojil nek teritorij z okupacijsko vojsko, nastavljal vladarje in z orožjem pokosil vse tiste, ki so se mu upirali – ta politika je svoj konec našla v koncentracijskih taboriščih in moriščih 1. ter 2. svetovne vojne. Šlo je za neoliberalni stroj, ki so ga poganjali strukturne prilagoditve, privatizacija, finančna odvisnost in ideološki inženiring. Kljub videzu ekonomske racionalnosti, niso bili učinki tovrstnih napadov nič manj smrtonosni kot bombe. Med letoma 1991 in 2019 je skoraj sedemnajst milijonov ljudi v Vzhodni Evropi umrlo - neposredno kot posledica restavracije kapitalizma. Te smrti niso bile naključne, ampak strukturne, nujne za ponovno vključitev teh ozemelj v globalni kapitalistični sistem. Socialistične države Vzhodne Evrope so bile podvržene neoliberalnemu holokavstu – in to poglavje je bilo izbrisano iz zgodovinskih učbenikov.

Kapitalizem kot dvojno nasilje

Kako naj si razlagamo sistemsko nasilje, ki prežema naše družbe – nasilje, ki ga številni filozofi, sociologi in politologi pogosto pripisujejo nečemu metafizičnemu, npr. »človeški naravi«? V delu Položaj delavskega razreda v Angliji je Friedrich Engels preučil in predstavil življenjske razmere delavskih množic v zgodnjem obdobju angleške industrializacije. Vzpon množične industrijske proizvodnje je raztrgal strukturo fevdalne družbe in skoncentriral lastništvo v rokah takrat rastoče buržoazije. Velike tovarne so hkrati centralizirale tudi prebivalstvo, saj so bili kmetje in mali proizvajalci, ki so jih nagnali z zemlje, v iskanju dela prisiljeni oditi v vse bolj prenatrpana mesta. Več ko je bilo delavcev, nižje plače so jim bili kapitalisti pripravljeni izplačevati. Tako so angleška mesta postala kraji izjemnega bogastva ter hkratne grozljive revščine. »Vzhodni del Londona,« je zapisal Engels, »je naraščajoče močvirje katastrofalne bede in opustošenja, stradanja ter fizičnega in moralnega propada.« Angleški vladajoči razred je proti delavcem vodil razredno vojno. Starši so delali od zore do mraka, otroke in dojenčke pa prepuščali same sebi. Ker niso imeli dostopa do zdravstvene oskrbe, so postajali plen podjetij, ki so prodajala »čudežna zdravila«. Da bi pomirili otroke, so jim starši dajali tablete, primešane z opijem, ki so jih – ne da bi to vedeli – počasi ubijale. Prišlo je do izbruha številnih bolezni: pljučne bolezni zaradi zastrupljenega zraka, tifus, škrlatinka, zastrupitve s hrano, tuberkuloza in številne druge nadloge so pustošile po delavskih naseljih. Zaradi umazanih in prenatrpanih bivališč je veliko delavcev umrlo v hišnih požarih. Z naraščajočo bedo je naraščal tudi kriminal. Alkoholizem, samomori in druge »smrti iz obupa« so bili vsakdanji pojav. V Liverpoolu sredi 19. stoletja se je stopnja umrljivosti približala 3.344 osebam na 100.000 prebivalcev – več kot desetkrat več, kot znaša danes. Za angleške delavce 19. stoletja je bilo življenje neprekinjena tragedija, ki se je z vsakim dnem znova in znova reproducirala.

Engels je skušal razumeti grozljivo umrljivost, ki jo je proizvajal tedanji družbenoekonomski sistem – smrt, ki je ni povzročil strel iz orožja, granate ali prerezan vrat, temveč ustvarjanje takšnih družbenih razmer, ki so ljudi ubijale. Delavci v Angliji so to imenovali »družbeni umor«, pojem, ki ga je Engels opisal v pogosto citiranem odlomku:

“Če poškoduje posameznik drugega na telesu, in sicer tako poškoduje, da poškodovanec umre, imenujemo to uboj. Če je storilec vnaprej vedel, da utegne biti poškodba smrtna, imenujemo njegovo dejanje umor. Če pa družba na stotine proletarcev spravi v tak položaj, da morajo nujno umreti prezgodnje in nenaravne smrti, smrti, ki je prav tako nasilna kot smrt z mečem ali kroglo; če tisočerim odtegne potrebne življenjske pogoje in jih postavi v razmere, ki v njih ne morejo živeti; če jih z močno roko zakona prisili, da v teh razmerah ostanejo, dokler ne nastopi smrt, ki je nujno posledica teh razmer; če ve, le predobro ve, da morajo ti tisoči postati žrtve takih pogojev in vendar teh pogojev ne odpravi – je to prav tako umor, kot če bi ga storil posameznik, samo da je to skrit, zahrbten umor, umor, ki se proti njemu ne more nihče braniti, ki na videz ni umor, ker ne vidimo morilca, ker so morilci vsi in nobeden, ker je smrt žrtve na videz naravna in ker greh družbe ni toliko v storitvi kot v opustitvi. Kljub temu pa je umor.”[9]

Ta odlomek izraža dvojno obtožbo. Obsoja stanje, v katerem eden najbogatejših imperijev v zgodovini svoj delavski razred potiska v obupne razmere, ki »neizogibno povzročijo prezgodnjo in nenaravno smrt«. Pri tem je pomemben strukturni značaj smrti – vsaka smrt nadaljuje kontinuiteto zatiranja, ki se razteza od pregona kmetov z zemlje do mestnih getov, od tovarniške hale do beznice. Gre za razmere, v katerih je postala rezervna armada delovne sile tako obsežna, da so bila delavska življenja potrošna roba; vedno so jih lahko nadomestile nove armade brezposelnih, ki so tavale po mestnih ulicah. Vzpostavitev družbenih razmer, v katerih delavci ne bi umirali, bi se preveč zajedla v profite. Hkrati pa Engels graja tudi načine, na katere strukturna narava tega nasilja zakriva njegovo vidnost, nihče ne vidi morilca. Engels je pokazal, da britanski vladajoči razred nasilja, ki ga je izvajal, ni priznaval in ga tudi ni mogel priznati; vse žrtve je preprosto izbrisal iz zgodovinskega zapisa. Vladajoči razred, je zapisal Engels, »ne bo priznal, niti samemu sebi, da so delavci v stiski, kajti on – lastniški, industrijski razred – bi v tem primeru nosil moralno odgovornost za te razmere«. Na tak način je nenehno morilsko nasilje kapitalizma izbrisano iz zgodovine.

Ko proučujemo zgodovino, proučujemo zgodovino določenega družbenega razreda. Prevladujoča zgodovina fevdalizma tako predvsem proučuje plemstvo, njihov boj za oblast itd., le redko pa raziskuje ljudske množice, ki so proizvajale hrano, oblačila, orožje, dvorce ipd. za kneze, vojvode, kralje in druge aristokrate. Zgodnja poglavja kapitalističnih sužnjelastniških gospodarstev se začnejo z neustrašnimi raziskovalci in morjeplovci, ki so na svojih ladjah prečkali Atlantik, ne pa z množicami zasužnjenih ljudi, ki so v mukah umirali v zatohlem podpalubju teh ladij. In tudi zgodovina kapitalizma je zgodba o drznih podjetnikih, ne pa o delavcih, ki s svojim delom producirajo njihovo bogastvo. Ker je vladajoči razred tisti, ki piše zgodovino, je zgodovina zatiranih in njihovega upora iz zgodovine večinoma izbrisana, zanje v zgodovini ni prostora. Ker ima vladajoči razred prevladujoč vpliv v založništvu, izobraževalnem sistemu in novinarstvu, se njegova materialna premoč prevede tudi v ideološko premoč. Materialna neenakost postane neenakost zavesti – tako s tem, da omejuje izobraževanje izkoriščanih razredov, kot tudi s tem, da omejuje pisanje njihove zgodovine. V tem smislu družbeni umor pomeni dvojno smrt: ko ugasne življenje, ugasne tudi spomin.

Ta dinamika, ki se posameznih državah oblikuje skozi razredno zatiranje in razredni boj – se odvija tudi čez celotno družbeno, kulturno in ekonomsko pokrajino našega planeta. Imperializem se premika kakor uničujoč valjar – s Severa proti Jugu, z Zahoda proti Vzhodu – pri čemer izčrpava vse resurse, ki jih najde in potepta ljudi, ki stojijo na poti. Pri tem se razredne neenakosti znotraj nacionalne države prevedejo v neenakosti med državami, kar nekaterim prinaša blaginjo, drugim pa globoko osiromašenje. Tako kot na ulicah Engelsovega Manchestra tudi danes rezervna armada delovne sile narašča s katastrofalno hitrostjo, delavci po vsem svetu pa so potrošni material. Karl Marx je že v 19. stoletju poudaril, da »kapitalistična produkcija spodkopava vira vsega bogastva: zemljo in delavca.«[10] Danes nuja po ustvarjanju vedno večjih dobičkov kapital vodi v razvrednotenje tako človeškega življenja kot narave do točke njunega sistematičnega uničenja. Ta proces uničevanja in pustošenja pa kapitalistom na vsaki stopnji vrednostne verige prinaša večje donose; denimo, prezgodnja smrt delavke odpravi potrebo po izplačevanju pokojnine ali kritju njenih zdravstvenih stroškov, kar poveča presežno vrednost, ki jo je mogoče iztisniti iz njene skrajšane življenjske dobe.[11]

Tudi pomanjkanje, ki ga povzroča kapitalizem v sodobnem svetu, je osupljivo, ravno tako kot v 19. stoletju v Angliji. Danes več kot dve milijardi ljudi živita v razmerah prehranske negotovosti. Več kot tri milijarde ljudi na planetu si ne more privoščiti kvalitetne prehrane in prav toliko ljudi nima dostopa do štedilnika. Skoraj štiri milijarde ljudi nimajo dostopa do varnih sanitarnih prostorov in kar pet milijard jih nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev.[12] Če je kapitalističnemu proizvodnemu procesu strukturno nasilje prirojeno, potem kapitalizem kot celota ne more biti izvzet iz obtožb o genocidu. Vsako leto v nerazvitih državah umre pet milijonov ljudi, ker nimajo dostopa do zdravstvenega varstva.[13] Vsako leto devet milijonov ljudi umre zaradi lakote in bolezni, povezanih s pomanjkanjem hrane. Vsako leto milijon ljudi umre zaradi driske, ki je posledica pomanjkanja dostopa do čiste pitne vode in sanitarij.[14] Vsako leto samo v Evropi umre 100.000 ljudi zaradi brezdomstva in neustreznih stanovanj. Po ocenah UNICEF-a bo do leta 2030 zaradi revščine, bolezni in drugih vzrokov umrlo skoraj 69 milijonov otrok do 5. leta starosti.[15] Po svetu je trenutno okoli 50 milijonov ljudi zasužnjenih.[16] Kot je poudaril Garry Leech, povzroča »kapitalizem smrt genocidnih razsežnostih, pri čemer gre za razredno utemeljen genocid, usmerjen proti revnim, zlasti tistim, ki živijo na Globalnem Jugu.«[17]

Nasilje ni zgolj naključni pojav imperializma. Nasilje ima svojo konkretno funkcijo: da odstrani tiste, ki za kapital niso uporabni oz. produktivni, oziroma predstavljajo grožnjo procesu akumulacije.[18] To strukturno nasilje se lahko pokaže tudi v obliki bombnih napadov in eksplozij. Od konca druge svetovne vojne naprej je imperialistični tabor sprožil na stotine nasilnih vojaških napadov, v katerih je umrlo krepko več kot 20 milijonov ljudi; genocid v Gazi je zgolj najnovejši poligon za preizkušanje imperialističnih strategij nadzora, od-razvoja, destabilizacije in zniževanja zaslužkov.[19] Ti napadi predstavljajo os Sever–Jug v še naprej trajajoči vojni proti revolucionarnim projektom na Vzhodu, ki so vzniknili z revolucijama v Rusiji in na Kitajskem.[20] Ker v neposrednem spopadu z jedrsko oboroženimi socialističnimi silami Zahod ni mogel zmagati, je začel napadati in pod vprašaj postavljati suverenost držav Globalnega Juga. Skupno število žrtev strukturnega nasilja – ki se meri v stotinah milijonov ljudi – predstavlja umazano, neizrekljivo ceno kapitalističnega in imperialističnega svetovnega sistema: gre za trajajoč strukturni genocid, ki ga podnebna kriza še pospešuje.

Tako kot je to počel vladajoči razred viktorijanske Velike Britanije, tudi danes vladajoči razred iz zgodovinskega zapisa briše tako žrtve svojih zločinov kot tudi uspehe svojih nasprotnikov. Liberalizem mobilizira ogromno intelektualne energije ne le za ignoriranje števila mrtvih, ki so posledica obstoječe ureditve, temveč tudi za to, da njihove žrtve pokoplje pod zgodbami zmagoslavja. Akademska sfera postavlja meje dopustnega intelektualnega raziskovanja in razmišljanja ter določa, katere strategije politične in ekonomske osvoboditve so sprejemljive. Svet nevladnih organizacij in filantropije predstavlja groteskne zgodbe o pozitivnih učinkih kapitalizma na revščino, emancipacijo žensk, pismenost in izobraževanje. Prispevki socializma so prezrti. Prav tako nima nobena socialistična država možnosti, da bi jo proučevali v njenem lastnem zgodovinskem kontekstu. Kuba primerjamo s Florido, ne pa s Haitijem, čeprav sta obe državi nastali v peklu kolonialnega genocida in suženjstva – in čeprav je le Kuba iz tega izšla kot okoljsko vzdržna država z univerzalnim zdravstvenim in izobraževalnim sistemom. Prav socialistični svet je bil tisti, ki se je odločno postavil nasproti kapitalističnemu spodjedanju človeških življenj in narave – in proti brisanju spomina.

SOCIALIZEM KOT PROTISTRUP

Vendar bo dovolj že najmanjši razmislek, da vsakdo spozna, da so sredstva za boj proti katastrofi in lakoti na voljo, da so ukrepi, potrebni za boj proti njima povsem jasni, preprosti, popolnoma izvedljivi in na dosegu roke ter da ti ukrepi niso sprejeti le zato, ker bi njihova uresničitev vplivala na neverjetne dobičke peščice zemljiških lastnikov in kapitalistov. — Lenin

Od Sovjetske zveze pa do Ljudske republike Kitajske so socialistični projekti v veliki meri odpravili stanje, v katerem so bili veliki deli človeštva obsojeni na prezgodnji grob, lakoto, brezposelnost, bolezni, brezdomstvo in revščino. Na ravni nacionalne države je lahko do tega prišlo, ker je proces izgradnje socialistične družbe radikalno spremenil naš pogled na ekonomijo. Kapitalizem zaznamuje prevlada menjalne vrednosti nad uporabno vrednostjo. Uporabnost tega, kar se proizvaja, ni bistvena; bistvena je sposobnost ustvarjanja dobička za tiste, ki imajo v lasti produkcijska sredstva. Profitni motiv ne zahteva le širjenja produkcije, temveč tudi odtekanje vedno večjih deležev javnega premoženja v zasebni sektor prek privatizacije in varčevalnih ukrepov. Vrednost, ki jo delavci ustvarijo, je večja od tega, kar dobijo vrnjeno v obliki plače in kapitalisti to vrednost iztisnejo kot presežek. S tem ko prioritizirajo uporabno vrednost in iz enačb ekonomskega upravljanja odstranijo profitni motiv, lahko revolucionarne sile to presežno vrednost usmerijo v dvig življenjskega standarda, v širitev proizvodnih zmogljivosti, financiranje javne blaginje ter upravljanje in obrambo socialistične družbe.

Učinki socialističnih revolucij so bili jasni. V Sovjetski zvezi se je pričakovana življenjska doba povečala s približno 27 let leta 1917, leta Oktobrske revolucije, na več kot 58 let leta 1955, 2 leti po Stalinovi smrti. Do leta 1983 je CIA poročala, da je vnos kalorij v Sovjetski zvezi dosegel raven ZDA, pri čemer je bila sovjetska prehrana bolj hranljiva.[21] Po vsej Vzhodni Evropi sta brezdomstvo in brezposelnost v veliki meri izginila. Dolgotrajen proces, ki se je začel z revolucijo na Kitajskem leta 1949, je iz ekstremne revščine dvignil 850 milijonov ljudi, kar predstavlja večino odpravljene revščine v svetu.[22] Kljub osupljivi blokadi, ki je pohabila njen razvoj, ima Kuba nekatere najvišje kazalnike družbenega razvoja v svetu, v eni izmed najbolj izkoriščanih regij.[23] Podobe založenih supermarketov, ki jih kot poceni propagando uporabljajo ZDA in druge zahodne države v svoji protikomunistični gonji, nam zelo malo povedo o sposobnosti navadnih ljudi, da kupijo to, kar je v njih na voljo. Danes v ZDA kljub obilju, ki ga razkazujejo pred svojimi nasprotniki, narašča lakota.[24]

Prehod v socializiran ekonomski model, v katerem vprašanje distribucije ni podrejeno imperativu kapitalistične akumulacije, omogoča oblikovanje zelo širokega nabora družbenih zahtev. Čeprav je Zahod v svoji ideološki vojni proti komunizmu v središče vselej postavljal formalne državljanske svoboščine, je bil prav socialistični blok tisti, ki je najodločneje napredoval v boju za človekove pravice, pri čemer je zagovarjal socialne in ekonomske pravice kot kolektivne človekove pravice. Že od leta 1936 naprej je sovjetska ustava vsebovala izrecna jamstva, ki so zagotavljala pravico do dela, prostega časa, socialnih storitev in izobraževanja, pa tudi enakopravnost za ženske. Temelj novega pravnega reda je bila ideja, da emancipacija ni vprašanje individualnega truda, temveč razrednega.[25] Kot piše poljsko-ameriški sociolog Albert Szymanski v svojem temelj­nem delu Človekove pravice v Sovjetski zvezi,[26] je bistvo v tem, da obstaja temeljno protislovje med pravico do lastništva produkcijskih sredstev in pravico do zaposlovanja in uporabe delovne sile drugih ljudi, ki potem delajo s temi produkcijskimi sredstvi. Uveljavljanje slednje nujno koncentrira produkcijska sredstva v rokah manjšine, proletarizira večino družbe in proizvaja vse globlje družbene neenakosti. Tako urejena razredna družba omogoča le zelo ozke zahteve, ki jih lahko njeni pripadniki uveljavljajo do države in drug do drugega.[27] Kapitalizem – kot priznavajo celo meščanski akademiki – je v temelju nezdružljiv z zagotavljanjem kolektivnih pravic. Pravice, ki jih je mogoče zahtevati od države, so nujno omejene z odnosi produkcije in z razmerjem razrednih sil v državi.

Ko je nastajala Splošna deklaracija človekovih pravic (SDČP) v Združenih narodih, je bila prav Sovjetska Zveza tista, ki je vztrajala pri večjem poudarku na kolektivnih socialnih in ekonomskih pravicah. Prav po zaslugi sovjetskih prizadevanj so v deklaracijo vključene: pravica do dela (23. člen), do počitka (24. člen), do primernega življenjskega standarda (25. člen) in do izobraževanja (26. člen) ter pravica »prosto sodelovati v kulturnem življenju skupnosti, uživati umetnost ter biti udeležen pri znanstvenem napredku in njegovih koristih« (27. člen). Sovjetska zveza je zagovarjala stališče, da morajo biti pravice, zapisane v SDČP, podprte s pozitivnimi jamstvi države – denimo s tem, da se aktivno preprečuje smrt zaradi lakote, ali da mora biti jamstvo svobode tiska podprto z zagotavljanjem potrebne opreme, ker sicer materialne neenakosti izkrivljajo uresničevanje pravic. Meščanski ekonomist Friedrich Hayek je takšne določbe kritiziral kot tlakovanje poti v obliko družbene organizacije, ki je »totalitarna v najpolnejšem pomenu te besede.«[28] V ozadju njegove kritike je bilo pravilno spoznanje, da zahteva jamstvo temeljnih dostojanstev s strani države podružbljenje proizvodnje – pod vprašaj je postavljena pravica do lastništva produkcijskih sredstev in izkoriščanja drugih za individualni dobiček. Gre za razredno pozicijo: razdelitev družbenega bogastva, ki ne temelji v lastnini, razveljavi vladavino dobička kot glavnega smotra ekonomije. Kapitalisti, razumljivo, dojemajo takšne ukrepe kot »totalitarne«, saj ogrožajo temelj njihovega obstoja kot izkoriščevalskega razreda.

Poleg tega, da so socialistične države zagotovile boljšo redistribucijo bogastva doma, so hkrati vodile tudi politike, usmerjene v uveljavljanje socialističnega razvoja na svetovni ravni. Načelo internacionalizma – razširitev razrednega boja na mednarodno raven – je zaznamovalo zunanje politike socialističnega sveta. Socialistični razvoj je predstavljal možnost razvoja, stran od imperialistične odvisnosti, ki je oklepala države Globalnega Juga. Povsod, od Ljudske republike Poljske, pa do Kube, so bile ustanovljene univerze in druge izobraževalne ustanove, ki so bile namenjene izobraževanju ljudi za naslavljanje dejanskih razvojnih potreb v njihovih državah. Nemška demokratična republika je med letoma 1951 in 1989 brezplačno izobrazila okoli 78.000 študentov medicine iz več kot 125 držav.[29] Kubanska Latinskoameriška šola za medicino je izobrazila 30.878 zdravnikov iz 122 držav[30] v sistemu izobraževanja, ki se kakovostno razlikuje od medicinskih fakultet v kapitalističnih državah, saj se osredotoča na celostno, skupnostno in preventivno zdravstveno varstvo namesto na ustvarjanje dobička na plečih bolnih ljudi. Kuba, ki še danes ostaja zvesta medicinskemu internacionalizmu, je do sedaj napotila že okoli 605.000 zdravstvenih delavcev in tehnikov v 165 držav po svetu,[31] s čimer je zdravstveno oskrbo prinesla v skoraj toliko držav, kolikor so jih Združene države sankcionirale[32] – njen program opismenjevanja pa še naprej dosega zgodovinske preboje v državah, ki jih je imperializem razvojno pohabil.

Socialistični blok je v države, ki so se osvobajale neposredne kolonialne nadoblasti, pošiljal gradbenike, arhitekte in urbaniste. Ti so načrtovali in gradili industrijske obrate, javno infrastrukturo, namakalne sisteme, stanovanja, bolnišnice, šole in univerze. Vlada Kwameja Nkrumaha je v Gano povabila arhitekte iz vse Vzhodne Evrope. Ti so preučevali tradicionalno gansko arhitekturo ter skupaj z ganskimi arhitekti in gradbinci delali na tem, da bi nerazvito državo popeljali v sodobnost. Rezultat so mojstrovine nacionalne arhitekture ter šole, v katerih se še danes izobražujejo nove generacije arhitektov. Leta 1973 sta poljski podjetji Miastoprojekt in Budimex – javni podjetji za urbanistično načrtovanje in gradbeništvo – izdelali osrednji urbanistični načrt za razvoj Bagdada, ki je začrtal razvojno pot vse do leta 2000.[33] To sta le dva izmed številnih primerov internacionalizma. Nkrumaha so kasneje Združene države odstranile z oblasti, dosežki njegove vlade pa so bili v večji meri razveljavljeni. Pozneje so Združene države Amerike uničile tudi Irak, pri čimer jim je pomagala Poljska kot ameriška zaveznica. Američanom smo pomagali uničevati ista iraška mesta, ki smo jih nekoč pomagali graditi. In v tragičnem razpletu naše (Poljske) internacionalistične zapuščine je Budimex leta 2022 dokončal gradnjo mejnega zidu, katerega glavna naloga je, da žrtvam imperialistične agresije in vojne prepreči vstop v Evropo.

Samir Amin je zapisal, da hodi imperializem na dveh nogah: na ekonomski nogi globaliziranega neoliberalizma in na politični nogi vojaških intervencij, vključno s t. i. preventivnimi vojnami. Zaradi tega mora tudi upor potekati na obeh frontah.[34] In najpomembnejši prispevek socialističnega bloka k internacionalističnemu boju je bil ravno v tem, da je podpiral oborožene boje ter obrambne zmogljivosti protimperialističnih in protikolonialnih sil po vsem svetu. S pomočjo sovjetskega orožja – in kubanskih enot – so bile narodnoosvobodilne in protikolonialne osvobodilne vojne v Angoli in Mozambiku uspešnem. Na ta nači nje bil poražen tudi apartheidski režim v Južni Afriki. Ljudska republika Kitajska je – takoj po koncu lastne osvobodilne in državljanske vojne – pomagala potisniti sile Združenih držav onkraj 38. vzporednika na korejskem polotoku, s čimer je preprečila, da bi celoten polotok padel pod imperialistični jarem. Sovjetska zveza ter Ljudska republika Kitajska sta oborožili revolucionarno Kubo in Vietnam ter pomagali graditi vojaško moč v arabskem svetu v času vse večje zionistične agresije. Na ta način je postal socialistični blok temeljna opora gibanjem za narodno osvoboditev, ki so preplavila tretji svet, in osrednja sila, ki je preprečevala popolno dominacijo imperialističnega tabora. Prav zato so vojne, katerih cilj je bil uničenje suverenosti posameznih držav, hkrati služile tudi spodkopavanju globalnega socialističnega razvojnega projekta – vojne in vojaška posredovanja so krčile prostor, znotraj katerega je bilo sploh mogoče uveljavljati lastno suverenost.

Ti procesi so istočasno preoblikovali tudi sam imperialistični tabor. Socialdemokratski kompromis v Evropi ni vzniknil v praznem prostoru – poganjala so ga rastoča in vse vplivnejša komunistična gibanja, ki jim je bila Sovjetska zveza vodilna luč. Grožnja komunističnih revolucij v Združenih državah Amerike in Zahodni Evropi je prisilila vladajoče razrede k nikoli prej videnim koncesijam delavskemu razredu: uvedli so visoke davke na kapital, vzpostavili javne zdravstvene in izobraževalne sisteme ter institucije socialne države in se lotili obsežnih javnih del. Ta socialdemokratski kompromis pa je bil hkrati združen z obširno antikomunistično propagando. V Združenih državah Amerike je prišlo do makartističnega terorja,[35] radikalizacije policije in atentatov na opozicijske sile. Prav tako je bila v delavskem gibanju v ZDA, v sindikalnih centralah AFL in CIO, izvedena obsežna čistka vseh, ki so jih sumili, da simpatizirajo s komunizmom ali socializmom. V Evropi je bil socializem zamejen na Vzhod; fašizem je dušil zametke osvobodilnih gibanj v Južni Evropi (v Španiji, na Portugalskem in Grčiji); ameriške vojaške enote in vojaške baze, prisotnost jedrskega orožja, ki je bilo nameščeno na celini, pa so vzdrževale napetosti, ki niso dopuščale, da bi se socialistični politični projekti na Zahodu sploh lahko zares razvili. NATO ni le utrdil protikomunističnega konsenza, temveč je tudi podpiral zahodnoevropske kolonialne vojne v Afriki, ki so krepile vladajoče razrede doma. Marshallov načrt, Trumanova doktrina in postopna konsolidacija evropskega kapitalističnega razreda v tisto, kar je danes Evropska unija, so pripravili teren za krhek – in strogo nadzorovan – socialdemokratski konsenz, ki je vztrajal, dokler ga niso začela razdirati lastna notranja protislovja. Ni naključje, da so se pridobitve povojnega obdobja začele razkrajati prav v času propadanja sovjetske moči.

V osupljivem obratu so zvezde družbenega napredka, po katerih so se zgledovali tudi delavski razredi imperialističnih središč, prešle v zaton, ker niso vlagale dovolj produkcijskih zmogljivosti v proizvodnjo potrošniških izdelkov za množično porabo. Prebivalci socialističnega bloka v Vzhodni Evropi so si želeli svojih Levi's kavbojk in McDonaldsov. Morda je bila največja napaka vzhodnoevropskega socialističnega projekta ta, da se ni bil zmožen dovolj jasno in glasno bahati s svoji dosežki: univerzalno in vsem dostopno zdravstveno varstvo, vsem dostopna stanovanja, vsem dostopno izobraževanje, polna zaposlenost, izkoreninjenje brezdomstva itd.

OSVOJITEV VZHODNE EVROPE

Uničenje socializma v Vzhodni Evropi ni pomenilo zgolj preobrazbe ekonomije socialističnih držav. Tudi kapitalistična akumulacija se je, kakor rak, razširila na nova ozemlja, ki so ji bila prej nedostopna. Ko je bil socializem uničen, so postale vse obstoječe proizvodne zmogljivosti, vsi naravni viri, vsa delovna sila in vsi trgi podrejeni zahodnemu kapitalu. Ta preobrazba je pretresla celotno družbeno tkivo. Strukturne prilagoditve, privatizacija, beg možganov in teles na Zahod (kot poceni delovna sila, pa tudi kot del trgovine z ljudmi) ter vključevanje vzhodnoevropskih gospodarstev v globalne proizvodne in vrednostne verige so izčrpali nekdanje socialistične družbe. Potrošniška propaganda, sprememba učnih načrtov in zelo načrtno financiranje medijskih institucij so pomenili ideološko ogrodje te osvojitve. Ideološka in materialna vojna sta se prepletali in delovali v smeri uveljavitve kapitalizma kot edine politične možnosti.

V tem zgodovinskem dogajanju lahko prepoznamo praktično vse elemente, ki jih je Kwame Nkrumah opisal kot neokolonializem: popoln nadzor, ki se sicer ne izvaja z orožjem – čeprav to vedno ostaja kot skrajna možnost – temveč prek kompleksne mreže ekonomske odvisnosti, ideološke propagande in kulturne hegemonije.[36] V razmerah neokolonializma so države sicer formalno neodvisne, vendar so ekonomsko v celoti podrejene svojim imperialističnim gospodarjem, avtonomne pa so samo na papirju. Toda v procesu prehoda v Vzhodni Evropi je delovalo še nekaj drugega. Če je neokolonializem nasprotje socialistične revolucije – saj nastopa kot skupek protirevolucionarnih politik in institucij, katerih namen je preprečevanje, da bi države, ki so žrtve imperialističnega izkoriščanja, dosegle dejansko politično in ekonomsko suverenost – je napad na socialistični blok in predvsem Sovjetsko zvezo vključeval hitro izgradnjo novih ekonomskih in političnih institucij. Šlo je za proces popolne imperialistične osvojitve.

Ekonomsko tranzicijo v vzhodnem bloku so zasnovale zahodne institucije, npr. Harvardov inštitut za mednarodni razvoj, ki je od USAID-a prejel desetine milijonov dolarjev, na številnih razpisih pa še več sto milijonov dolarjev sredstev, da je državam vzhodnega bloka delil nasvete za tranzicijo iz socializma v kapitalizem. Ekonomska tranzicija je natančno sledila pogojem, ki so jih postavili Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in katere so predpisovali mednarodni trgovinski sporazumi. Ti so od držav zahtevali, da popolnoma odprejo svoja gospodarstva tujim naložbam, opustijo regulacijo trgovanja in prodajo državno premoženje zasebnim – večinoma tujim – vlagateljem. Produkcijska sredstva, ki so bila zgrajena v desetletjih socializma, je razkosal in absorbiral zasebni kapital – ta proces predstavlja največji prenos bogastva navzgor v zgodovini. Rezultat je bila oblika odvisnega razvoja, presenetljivo podobna tisti, ki so jo doživljale države tretjega sveta pod neokolonializmom. Gospodarstva, ki so temeljila na robustnih dobavnih verigah in robustnih industrijskih zmogljivostih, so postala zgolj poligon za črpanje vrednosti – najprej proti nacionalni buržoaziji – in nato navzven, predvsem proti Wall Streetu. Tranzicija je te države preoblikovala tako, da so služile kot viri surovin, poceni delovne sile in kot relativno velik trg za zahodne produkte, namesto da bi ostale prostori avtonomnega razvoja. Na Poljskem je na primer tuji kapital do začetka 21. stoletja nadzoroval 70 % bančnega sektorja, 60 % industrije in 30 % zemljišč.[37] V Rusiji je bilo med letoma 1992 in 1994 privatiziranih približno 14.000 podjetij – okoli 70 % industrije v državi; državna podjetja v vrednosti desetin milijard so bila prodana za milijone;[38] inflacija je leta 1992 dosegla 2.520 odstotkov, kar je izničilo vsakršne prihranke ljudi,[39] realni državni izdatki za zdravstvo so se med letoma 1989 in 1996 zmanjšali za 57 odstotkov.[40] Ta vzorec se je ponovil po celotni regiji. Javne proračune so drastično skrčili, tuj kapital je prevzel najbolj dobičkonosne sektorje gospodarstva, propadajoče industrijske panoge pa so ostale v javnih rokah, s čimer so potrjevali tezo o neučinkovitosti javne lastnine. V Rusiji se je gospodarstvo, ki ga je podpirala načrtovana industrializacija, čez noč spremenilo v rentniško ekonomijo, odvisno od nafte, plina in drugih virov – kar je povzročilo eksplozijo brezposelnosti.[41]

Napad na Vzhodno Evropo se je na političnem polju odražal v temeljnem pomanjkanju ljudskega mandata za izvedbo tranzicije. Nihče ne bi glasoval za reforme, če bi vedel, kakšno bedo bodo prinesle, zato je bila »šok terapija« izvedena z odloki. Na Poljskem je finančni minister Leszek Balcerowicz januarja 1990 začel izvajati svoj t.i »Balcerowiczev načrt«, kar je storil skoraj dve leti pred izvedbo prvih parlamentarnih volitev. V Rusiji so bile ekonomske reforme tako nepriljubljene, da jih je nekdanji prvi podpredsednik vlade Anatolij Čubajs – glavni arhitekt šok terapije v Rusiji – uvedel s predsedniškim odlokom in ne z mandatom parlamenta. Vse to so poganjale različne metode nadzora: spremembe režimov v državah, kot sta Gruzija in Ukrajina, vojna in embargo v primeru Jugoslavije ter vključevanje v transnacionalne institucije, kot sta Evropska unija in NATO, za države Srednje Evrope ter Baltika. Pristojnosti, ki so prej sodile pod okrilje nacionalnih držav – temeljna vprašanja ekonomskega upravljanja ter vojne in miru – so bile odstranjene iz sfere nacionalne politike, prebivalci posameznih držav pri tem nimajo nobene besede več.

Ta ekonomski in politični nadzor je spremljal tudi »epistemološki imperializem« – vsiljevanje zahodnih ekonomskih teorij in modelov, medtem ko so postali vsi ostali pogledi in pristopi popolnoma nelegitimni. Vodilni ekonomisti z univerz Harvard, MIT in drugih prestižnih institucij so se kot svetovalci spustili v Vzhodno Evropo ter s seboj prinesli neoklasične ekonomske paradigme, ki so tržni fundamentalizem predstavljale kot edino znanstveno resnico in ne kot zavestno ideološko izbiro. Ti »kapitalistični misijonarji« so delovali z osupljivo aroganco: zavračali so lokalno znanje in pomisleke ter uvajali politike, ki so temeljile na abstraktnih modelih, za družbene posledice teh politik se ni zmenil nihče.[42] Ideološki napad se je razširil tudi na področje izobraževanja. Po priključitvi Nemške demokratične republike Zahodni Nemčiji je bil eden prvih »tranzicijskih ukrepov« razpustitev vseh marksistično-leninističnih inštitutov in univerzitetnih oddelkov ter odpuščanje ali prerazporeditev njihovega osebja. To so utemeljevali kot prinašanje svobode in z njo povezane deideologizacije znanja.[43] Po celotnem nekdanjem vzhodnem bloku so reformni programi univerz, ki so jih financirale fundacije, kot je Inštitut za odprto družbo Georgea Sorosa, sistematično preusmerjali humanistične in družboslovne discipline v smer zahodnega liberalizma ter s tem dejansko kolonizirali intelektualno produkcijo. Ameriške institucije, kot sta USAID (United States Agency for International Development) in National Endowment for Democracy (NED) so pridobivale vse večji nadzor nad mediji. V Ukrajini je bilo devet od desetih medijskih hiš financiranih iz proračuna ZDA – realnost, ki je postala boleče očitna po umiku ameriškega financiranja leta 2025.

Prestrukturiranje svetovnega političnega reda je privedlo do neenakomernega in kombiniranega razvoja, v katerem sočasno obstajajo otoki blaginje zahodnega tipa ter obsežna območja deindustrializacije in množične revščine. Tako je nastala nova evropska periferija:[44] zapuščene regije, zaznamovane z ekonomsko odvisnostjo, demografskim upadom in politično marginalizacijo – prav ta območja danes predstavljajo plodno podlago za politično reakcijo. Človeški stroški tranzicije v kapitalizem – merjeni v milijonih presežnih smrti – niso kolateralna škoda, temveč nujni rezultat imperialnega projekta, zasnovanega za podreditev prebivalstva in resursov kapitalistični akumulaciji.

ZLOM

V začetku leta 2007 je pes po naključju naletel na posmrtne ostanke več kot tridesetih mladih žensk in deklet – nekatere so bile stare komaj 13 let – ki so jih med letoma 2002 in 2005 sistematično umorili trgovci z ljudmi in zakopali v množično grobišče. Odkritje je pomagalo razrešiti del od več kot 400 primerov pogrešanih oseb v ruskem mestu Nižnji Tagil. Šlo je za eno najbolj nazornih manifestacij novega ekonomskega reda, ki so ga vzpostavili v socialističnem bloku. Delavstvo, sama delavska telesa, so postala sredstvo najbolj neusmiljene kapitalistične akumulacije. Družbeno tkivo je povsem razpadlo, kriminal se je zakoreninil v novo »osvobojeno« družbo, najbolj ranljivi pa so postali tarča nasilja neslutenih razsežnosti.

Ta grozljiva zgodba brutalno jasno prikaže sicer brezosebne in nepregledne statistike ter številke. Zlom socialističnih družb v Vzhodni Evropi je povzročil trpljenje v razsežnostih, kakršnih v mirnodobnem času še ni bilo. V Rusiji se je bruto domači proizvod znižal za 40 odstotkov. Industrijska produkcija se je znižala za polovico. Realne plače so se znižale za 50 % v primerjavi z letom 1987. Leta 1990 je v revščini živelo 2 % prebivalcev, leta 1994 pa že 50 %.[45] V istem obdobju se je pričakovana življenjska doba v Rusiji znižala za sedem let pri moških in za približno tri leta pri ženskah.[46] V baltskih državah je upadla v povprečju za štiri leta. Na Madžarskem so stopnje umrljivosti dosegle ravni, kakršnih ni bilo vse od velike gospodarske krize v 30-ih letih 20. stoletja.[47] Rodnost je strmoglavila.[48] Razširilo se je spolno nasilje nad ženskami in otroki. Nešteto otrok je bilo prisiljenih v prostitucijo, pol milijona ruskih žensk pa je bilo preprodanih v spolno suženjstvo na Zahod.[49] Nedavne raziskave kažejo, da je med letoma 1991 in 2019 zaradi bede, ki je bila vsiljena državam nekdanjega vzhodnoevropskega socialističnega bloka, umrlo 16,9 milijona ljudi – kar predstavlja največji porast umrljivosti v mirnodobnem času v zgodovini.

Tako kot v Engelsovem času, so enaki družbeni problemi eskalirali tudi v 90-ih letih v Vzhodni Evropi. Alkoholizem je postal množičen pojav, hkrati pa so se pojavile razlage, da so ljudje Vzhodne Evrope naravno “nagnjeni” k popivanju, ker še niso dovolj civilizirani. Zahodnjaki so prihajali v Ukrajino in Rusijo v iskanju slovanske »duše«, pri čemer so te romantične odprave pogosto zakrivale precej plenilske motive. A tako kot v viktorijanski Angliji tudi tu pitje ni bilo izraz ljudske izprijenosti ali primitivnosti, temveč je bilo rezultat obupa in bede …//»Pivska strast tu neha biti greh, ki bi zanj grešnika mogli klicati na zagovor; postane pojav, nujen in neizbežen nasledek določenih pogojev, ki učinkujejo na subjekt brez volje, vsaj kar se teh pogojev tiče. Tisti, ki so napravili delavca za zgolj objekt, naj nosijo odgovornost! Ampak z isto nujnostjo, s katero podleže velik del delavcev pijančevanju, z isto nujnostjo razkraja pijača duha in telo svojih žrtev. Pijača pospešuje vsako podvrženost boleznim, ki izvira iz življenjskih razmer delavstva, ter v najvišji meri podpira razvitje pljučnih in trebušnih bolezni, ter nastanek in širjenje tifusa ...// ...Njegovo oslabelo telo, oslabelo od slabega zraka in slabe hrane, terja s silo neke spodbude od zunaj. Svoji potrebi po družabnosti lahko zadosti samo v krčmi; sploh nima drugega kraja, kjer bi se lahko sešel s prijatelji ...//[50] Tudi zlom zdravstvenega sistema je, tako kot v Engelsovem času (ko zdravstveni sistem sploh ni obstajal), odprl vrata psevdoznanosti, mazačem, prerokovalcem in jasnovidcem. Vsakdo, ki je odraščal v Vzhodni Evropi v devetdesetih letih – od Gdanska na Poljskem do Vladivostoka v Rusiji – se lahko spomni vedeževalke, wróżbe ali koldunye, ki je za nekaj zlotov ali rubljev razkrivala skrivnosti dolgega življenja. Prodajalci so na ulicah ponujali kamne ali kristale z domnevnimi zdravilnimi lastnostmi, pa tudi priročnike o radiosteziji, bioenergiji ipd. V Rusiji je misticizem zajel najširše množice: televizijske oddaje so obljubljale čudežna ozdravljenja bolnim in blagostanje revnim. Širjenje misticizma pa je imelo tudi izrazitejšo politično razsežnost. Na Poljskem si je katoliška cerkev priborila izjemen politični vpliv in – v nasprotju z javnim mnenjem – začela pritiskati za razgradnjo zakonodaje o splavu, ki jo je uvedla Ljudska republika Poljska. Leta 1993 je Poljska razveljavila socialistični zakon, ki je dopuščal splav tudi v primeru ekonomske stiske – do takrat najbolj progresivno zakonodajo o splavu na svetu. Danes je splav na Poljskem prepovedan v skoraj vseh primerih.

Še ena podobnost z Engelsovim časom je vseprisotnost smrti in umiranja. V devetdesetih letih je lakota v Rusiji dosegla ravni, kakršnih ni bilo vse od povojne lakote leta 1947, stopnja umrljivosti pa je daleč presegla skupno stopnjo povojne umrljivosti zapornikov v sovjetskem sistemu delovnih in pripornih taborišč v zadnjih letih Stalinove vlade – to je obdobje, katerega domnevne ekscese še danes uporabljajo kot orožje proti socializmu.[51] Povedano drugače: restavracija kapitalizma je zahtevala več življenj kot obdobje, ki ga imperialistični ideologi pogosto slikajo kot »najtemnejšo uro socializma.« V petnajstih letih po zlomu socializma je Rusija izgubila več življenj, kot jih je v celotnem času prve svetovne vojne, in skoraj toliko civilistov, kot jih je bilo ubitih v drugi svetovni vojni.[52] Kapitalistična restavracija je terjala približno dvakrat več življenj kot lakota, ki je med letoma 1930 in 1933 zajela Rusijo, Ukrajino, Kazahstan in druge dele Sovjetske zveze. Ta podatek velja vedno znova ponoviti: dolgotrajna kriza umrljivosti, ki je segala globoko v 21. stoletje, je v nekdanjih socialističnih državah Vzhodne Evrope zahtevala skoraj sedemnajst milijonov življenj.

Obsežna študija, v kateri so raziskovali vzroke visoke umrljivosti, je pokazala neposredno korelacijo med stopnjo umrljivosti in obsegom privatizacije. Radikalna privatizacija je med letoma 1989 in 1994 v 22 državah Vzhodne Evrope povzročila od 13 do 21 odstotni skok umrljivosti. Raziskava, objavljena v reviji The Lancet, je nedvoumno pokazala, da je bila »hitra in množična privatizacija kot strategija ekonomske tranzicije v kapitalizem, ključni dejavnik v povečanih trendih umrljivosti odraslih v postkomunističnih državah.«[53] Države, ki so privatizacijo izvajale postopneje, kot sta Belorusija in Slovenija, so zabeležile bistveno manjša povečanja umrljivosti. Vredno je poudariti, da se privatizacijska agenda nadaljuje še danes. Kljub zlomu socializma in vse več dokazom o nasilju, ki ga je prinesla kapitalistična restavracija, Zahod od nekdanjih socialističnih držav še naprej terja privatizacijo tistih sektorjev, ki so še ostali v javni lasti. Med neuspelim poskusom zamenjave režima v Belorusiji leta 2021 je resolucija Evropskega parlamenta izrazila »obžalovanje«, da beloruske oblasti niso sledile priporočilom Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada glede privatizacije državnega sektorja, uvedbe varčevalnih ukrepov in »spodbujanja podjetništva«. Resolucija je izrazila tudi »zaskrbljenost«, da so državne regulacije tako sovražne do zasebnega sektorja, »zlasti zahteva, da minimalna plača ne sme biti nižja od povprečne plače desetih najuspešnejših državnih podjetij«.[54] To je diskurz, ki kliče po zamenjavi vlade v Belorusiji, ker Belorusija ne posluša Zahodnih priporočil.

Razgradnja socialističnih držav je bila nujen predpogoj za uveljavitev kapitalističnih družbenih odnosov in vključitev v imperialistični svetovni red. Kot je ugotavljal že Marx v svoji analizi prvotne akumulacije, zahteva nastanek proletariata nasilno ločitev proizvajalcev od njihovih sredstev za preživetje. V postsocialistični Vzhodni Evropi ta proces ni potekal z ograjevanjem skupnih zemljišč, temveč z razgradnjo javnih storitev. Stanovanja, zdravstvo in socialno varstvo, prehrana, varstvo otrok in plačan dopust za delavski razred – nekoč zagotovljeni standardi – so čez noč izginili. Kolektivne pravice, zapisane v socialistični zakonodaji, so bile zamenjane s pravicami zasebne lastnine in kapitalistične akumulacije. Brezposelnost je skokovito narasla, z njo pa je prišel plaz alkoholizma, samomorov, preprodaje ljudi, srčno-žilnih bolezni in umorov. Študija, izvedena na Madžarskem, je izgubo delavskega nadzora na delovnem mestu in strah pred izgubo zaposlitve povezala z občutnim porastom srčno-žilnih bolezni.[55] Ena od raziskav je ugotovila, da so »stres, nezmožnost spoprijemanja s stresom in obup narasli na nivo, ki smo mu bili do tedaj priča v ZDA.« Z razpadom socialističnega državnega sistema so bolezni ameriškega kapitalizma – dotlej v naprednem socialističnem bloku večinoma neznane – z vso silo vdrle v Vzhodno Evropo.

Z gospodarskim opustošenjem je prišla tudi družbena fragmentacija »nacionalne solidarnostne skupnosti.«[56] Vključitev socialističnih držav v globalno kapitalistično ekonomijo je razširila prepad med delavstvom in domačimi liberalnimi elitami, ki so dobile dostop do mednarodnega kapitala. Toda to ni bil le ekonomski razkorak. Na Madžarskem je bilo mogoče opaziti 17-odstotno razliko v stopnjah umrljivosti med moškimi brez srednješolske izobrazbe in tistimi z univerzitetno izobrazbo. V Rusiji se je stopnja umrljivosti med moškimi z univerzitetno izobrazbo med letoma 1980 in 2001 povečala za 3–7 odstotkov, medtem ko se je pri moških z osnovnošolsko izobrazbo povečala za kar 57 odstotkov.[57] Ta razkorak razkriva, kako je nasilno vpeljevanje kapitalističnih odnosov najtežje prizadelo prav delavski razred in podeželsko prebivalstvo – prav tiste družbene skupine, ki so imele od socialističnih revolucij največ koristi.

Opisana katastrofa je imela tudi geografsko razsežnost: koncentracija kapitala in naložb v urbanih središčih je privedla do nastanka in poglabljanja regionalnih neenakosti. Raziskave z Madžarske so pokazale, kako je privatizacija porušila obstoječo »družbeno pogodbo« ter postala gojišče za vzpon politične reakcije, ki je zapolnila praznino ob razgradnji socialistične države. Reakcionarji so delavstvu ponudili nove politične in gospodarske rešitve. Vse od Kavkaza pa do Ukrajine so postale ravno te reakcionarne sile instrument imperialistične ekspanzije, ki je začela načrtno spodbujati medetnične spore z namenom vnesti nemir v regijo in si nazadnje zagotoviti dostop do njenih naravnih bogastev. Posledico te politike lahko danes spremljamo na bojiščih doneškega bazena, kjer terja stotisoče življenj.

POST SCRIPTUM: O DVEH VRSTAH NASILJA

Lech Wałęsa, vodja Solidarnosti (najprej je bil to sindikat, v opoziciji do socialistične poljske vlade) in kasnejši poljski predsednik, je nekoč dejal, da je njegovo gibanje uspelo zrušiti socializem, ne da bi jim bilo treba vreči en sam kamen ali razbiti eno samo okno. Na to je ameriški zgodovinar Michael Parenti kasneje pripomnil, da to morda pove več o socialistih kot o Wałęsi. Z današnje perspektive in ob upoštevanju svetovnozgodovinskih dogodkov je presenetljivo, kako malo nasilja je bilo uporabljenega v poskusu, da bi socialistični sistem obdržali pri življenju. Primerjajmo padec držav socialističnega vzhodnega bloka z nasiljem, ki je spremljalo antikolonialne boje: v uporu proti kolonializmu in imperializmu je bilo ubitih na desetine milijonov ljudi, celotni narodi so bili uničeni, regije opustošene. Upor proti kolonializmu se odvija v peklenskem ognju in vrtincu nasilja, medtem ko se socializem, kot kaže, preprosto sesuje.

Kako razumeti to dialektiko nasilja? Kdo izvaja to nasilje? Kdo po svetu pošilja svoje vojake, ropa, pobija in zasužnjuje? Kdo je vsilil – in še vedno vsiljuje – tako grozljive življenjske razmere, da vsako leto tiho, neopazno umrejo milijoni ljudi? Kdo uporablja drone in bombe, s katerimi vzdržuje to smrtonosno stanje? Mnogi na levici ostajajo ujeti v mentaliteto poražencev, kot je zapisal Domenico Losurdo. Nagnjeni smo k temu, da sami sebe obsojamo zaradi lastne preteklosti, kar nam onemogoča trezno presojo vprašanja nasilja. Opravičujemo se za socializem. Opravičujemo se za protikolonialne boje. Ves čas ostajamo v defenzivi. Toda socialistično nasilje je vedno odvisno od terena, ki ga pripravi imperializem. Nelson Mandela je nekoč dejal, da se »borec za svobodo na trd način nauči, da je zatiralec tisti, ki določa naravo boja, medtem ko zatiranemu pogosto ne preostane drugega, kot da poseže po metodah zatiralca.«

Socializem se v resnici ni preprosto razblinil – niti ni padel mirno. Padec nazaj v kapitalizem in razgradnja socialističnih družb je bila sistematična in celostna. Ni šlo samo za uničevanje človeških življenj, temveč za uničenje celotnega družbenega tkiva. Skoraj sedemnajst milijonov smrti, ki niso bile posledica nasilnega državnega udara, temveč žrtev projekta, katerega cilj je bil delovne ljudi odstraniti s politične oblasti – je povzročil katastrofalen zlom vseh sistemov družbene podpore. Neoliberalni arhitekti tega projekta so povsem jasno razumeli, kakšne posledice bo prinesla »doktrina šoka.« Kljub temu so ga izvedli, saj so te smrti obravnavali kot sprejemljivo ceno »tržnih reform,« kot sprejemljivo »kolateralno škodo.« Množičnega umiranja ni mogoče pripisati eni sami politiki ali enemu samemu trenutku. Nasilje, ki so mu bili podvrežni prebivalci nekdanje Sovjetske zveze in socialističnega bloka Vzhodne Evrope, je bilo strukturno. Postalo je normalizirano, nato pa zakrito - s pomočjo ideološkega aparata, katerega namen je bil diskreditirati in izbrisati socialistično preteklost.

Izraz »holokavst« uporabljam provokativno, a zavestno – ker potrebujemo močno besedo, s katero opisujemo nasilje kapitalistične restavracije. Uporabljam ga tudi zato, ker predstavljajo koncentracijska taborišča zadnjo fazo kapitalističnega zdrsa v barbarstvo. Auschwitz je končna postaja kapitalističnega izkoriščanja in zatiranja, ki se znova in znova udejanja ob vsaki krizi. Smrti tistih, ki jim je bilo odvzeto človeško dostojanstvo, nastopijo dolgo pred taborišči smrti. Obsodba je toliko hujša, ko pogledamo nasprotni primer. Vse socialistične države v 90-ih letih 20. stoletja niso propadle. Tiste, ki so ohranile socialistični model, so se odrezale bistveno bolje od tistih, ki so zdrsnile nazaj v kapitalistično izkoriščanje. Medtem ko se je v Rusiji pričakovana življenjska doba moških znižala s 63,8 leta leta 1990 na 57,7 leta leta 1994, se je na Kubi – kljub hudi gospodarski krizi po razpadu Sovjetske zveze – pričakovana življenjska doba moških še naprej povečevala: z 72,2 leta leta 1990 na 74,2 leta leta 2000. Kitajska je v tem času odpravila ekstremno revščino. Socialistični sistem s kitajskimi karakteristikami je iz revščine dvignil več kot 800 milijonov ljudi.[58] Teh razlik v razvoju ni mogoče pripisati kulturnim ali zgodovinskim dejavnikom. Gre za neposredno posledico dveh radikalno različnih oblik ekonomske organizacije: ene, ki usmerja produktivne sile v izboljševanje človeškega življenja, in druge, ki jih usmerja v pridobivanje čim višjih profitov.

Gledano s perspektive »washingtonskih fantov« in njihovih agentov po vsej Vzhodni Evropi, kriza umrljivosti ne predstavlja neuspeha prehodnih politik, temveč njihov uspeh. Skoraj sedemnajst milijonov ljudi je umrlo, a zgodovinopisje tega obdobja o množičnem umiranju skoraj ne spregovori. Neoliberalni holokavst Vzhodne Evrope je treba postaviti ob bok številnim kolonialnim iztrebljanjem v zgodovini. Smrt 17 milijonov ljudi mora služiti kot opomin na nujnost organiziranja naše družbe in ekonomije okoli ljudski potreb namesto okoli profita – in na nujnost obrambe takšne družbe z vsemi potrebnimi sredstvi. Pri prikazovanju te zgodovine ne gre za žalovanje, temveč za politično ozaveščanje.

OPOMBE

[1] Pretekle raziskave so govorile o sedmih milijonih. Glej Gábor Scheiring et al, »Deindustrialisation and the post-socialist mortality crisis,« Cambridge Journal of Economics, let. 47, št. 3, 2023. Nove, še neobjavljene raziskave, ki jih izvajajo Bineh Ndefru, Jason Hickel in Dylan Sullivan kažejo, da je po letu 1990 zaradi posledic restavracije kapitalizma umrlo 17 miljonov ljudi v državah Vzhodne Evrope.

[2] Karl Marx, A Contribution to the Critique of Political Economy, 1977.

[3] Za primere, kako buržoazni ekonomisti podcenjujejo iin zanemarjajo trpljenje glej Gábor Schering in Lawrence King, »Deindustrialization, social disintegration, and health: a neoclassical sociological approach,« Theory and Society l. 52, 2023: 148–149.

[4] Glej Mary Buckley, »Human Trafficking in the Twenty-first century,« v Linca Racioppi in Katherin O’Sullivan (ur.), Gender politics in Post-Communist Eurasia, (East Lansing: Michigan State University Press, 2009).

[5] Utsa Patnaik, The Republic of Hunger and Other Essays (Merlin Press, 2007).

[6] Paris Yeros, »Generalized Semiproletarianization in Africa,« The Indian Economic Journal, l. 71, št 1., 2023: 162-186.

[7] Paris Yeros, »A Polycentric World Will Only be Possible by Intervention of the Sixth Great Power,« Agrarian South Journal of Political Economy, št. 1, 2024: 14–40.

[8] Glede na podatke Research Servicea Kongresa ZDA, se je 80 % vseh vojaških posredovanj ZDA v tujih državah po 2. svetovni vojni zgodilo po padcu Sovjetske Zveze. Barbara S. Torreon in Sofia Plagakis, »Instances of use of United States Armed Froces Abroad,1798–2022, (Washington DC: Congressional Research Service, 2022).

[9] Friedrich Engels, Položaj delavskega razreda v Angliji, v Karl Marx in Friedrich Engels, Izbrana dela v petih zvezkih, I. Zvezek (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979), str. 665–666.

[10] Karl Marx, Kapital 1, (Ljubljana: Sophia, 2012), str. 325.

[11] Ali Kadri, The Accumulation of Waste: A political economy of systemic destruction, (BRILL, 2023).

[12] Jason Hickel in Dylan Sullivan, »Capitalism, Global Poverty and the Case for Democratic Socialism,« Monthly Review, l. 75, št. 3, 2023: 104.

[13] Margaret Kruk et al, »Mortality due to low-quality health systems in the universal health coverage era: a systematic analysis of amenable deaths in 137 countries,« The Lancet 392, št. 10160, 2018: 2203-2212.

[14] World Health Organization, »Drinking water,« https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/drinking-water

[15] https://www.unicef.org/rosa/press-releases/poverty-illiteracy-and-early-deaths-await-worlds-most-dsadvantaged-children-unicef

[16] Walk Free, ILO in International Organization for Migration, »Global Estimates of Modern Slavery,« 2022.

[17] Garry Leech, Capitalism: A Structural Genocide, (London in New York: Zed Books, 2012).

[18] Alan Kadri, The Accumulation of Waste. Edino kar je v kapitalizmu hujše od kapitalističnega izkoriščanja je, da te kapital noče izkoriščati.

[19] Max Ajl, »Palestine’s Great Flood: Part I,« Agrarian South: Journal of Political Economy l. 13, št. 1, 2024: 62-88.

[20] Pawel Wargan, »Nato and the Long War on the Third World,« Monthly Review l. 74, št. 8, 2023.

[21] https://www.cia.gov/readingroom/docs/cia-rdp85m00363r000601440024-5.pdf

[22] Li Xiaoyun, »Pro-Poor Development – How China Eradicated Poverty,« Progressive International Blueprint (3. januar 2024).

[23] Razvojni index Jason Hickla, ki meri kazalce človeškega razvoja. Glej Matt Trinder, »We would need multiple Earths to sustain that kind of consumption,« Mornig Star (24. januar 2020).

[24] https://www.feedingamerica.org/hunger-in-america

[25] Anna Lukina, »Soviet Union and the Universal Declaration of HumanRights,«, Max Planck Institute for European Legal History, Research Paper Series NO. 2017-01, 4.

[26] Albert Szymanski, Human Rights in the Soviet Union, (Zed Books ltd., 1984).

[27] A. Lukina, str. 11.

[28] Alice Malone, »Concessions,« Red Sails (1. januar, 2008).

[29] IFDDR, »Reconstruction, sovereignty and education: An East German medical school dedicated to internationalism.«

[30] Cuba MinRex, »The Latin American School of Medicine (ELAM) and the Medical Studies program in Cuba have been internationally acredited for 6 years,« 25. januar 2024.

[31] Cuba MinRex, »Cuba celebrates 60 years of international medical cooperation,« 23. maj 2023.

[32] Ben Norton, »Economic world war: US has sanctions on 1/3rd of all countries,« Geopolitical Economy Report, 28. 8. 2024.

[33] Łukasz Stanek, Architecture in Global Socialism: Eastern Europe, West Africa and the Middle East in the Cold War, (Princeton: Princeton University Press, 2020).

[34] Samir Amin, »Contemporary Imperialism,« Monthly Review (2015).

[35] Obdobje političnega preganjanja ljudi, ki so bili osumljeni, da so komunisti, imenujemo tudi makartizem po senatorju Josephu McCarthyju, ki je bil glavni borec proti komunizmu oz. t.i. »rdeči nevarnosti« v ZDA. Po propadu medvojnega zavezništva med ZDA in Sovjetsko zvezo je predsednik Truman leta 1947 izdal ukaz, da je treba podrobno pregledati vse zvezne uslužbence, da se med njih slučajno niso infiltrirali komunisti. Gonja je dobila neslutene razsežnosti. Preganjali so vse, ki so jih sumili komunizma, četudi niso imeli nikakršnih stikov z vlado Sovjetske zveze ali ameriško komunistično stranko. Večina obtožb je bila izmišljenih. Iz sindikatov CIO in AFL so odstranili vse, ki so jih sumili komunističnih nagnjenj. Do konca 50-ih let 20. stoletja se je situacija umirila. Več na to temo: Robert Justin Goldstein, "Prelude to McCarthyism: The Making of a Blacklist," Prologue Magazine 38, št. 1 (2006), dostopno na: https://www.archives.gov/publications/prologue/2006/fall/agloso.html; Richard M. Fried, Nightmare in Red: The McCarthy Era in Perspective (Oxford: Oxford University press, 1991); Ellen Schrecker, Many Are the Crime: McCarthyism in America (Boston: Little Brown and Company, 1998).

[36] Kwame Nkrumah, Neo-Colonialism: The Last Stage of Imperialism, (London:Heinemann, 1965).

[37] Jane Hary, Poland’s New Capitalism (London: Pluto Press, 2009).

[38] Karla Hoff in Joseph Stiglitz, »After the Big Bang? Obstacles to the Emergence of the Rule of Law in Post-Communist Societies,« American Economic Review l. 94, št. 3 (2004), str. 753–763.

[39] World Bank. Russian Economic Reform: Crossing the Treshold of Structural Change (1994).

[40] Mark G. Field, Gene Bukhman et al, »Neoliberal Economic Policy, State Desertion and the Russian Health Crisis,« v: Kim Jim Yong, John Gershman (ur.), Dying for Growth: Global Inequality and the Health of the Poor (Monroe: Common Courage Press, 2000), str. 155–173.

[41] Ali Kadri, »Notes on the fall of fertility in Russia,« Network Ideas, https://www.networkideas.org/featart/feb2012/Ali_Kadri.pdf, dostopno september 2025.

[42] Janine Wedel, Collision and Collusion: The Strange Case of Western Aid to Eastern Europe (London: Palgrave Macmilian, 2001).

[43] Hoch in Fachschulwesen, Bundesstiftung zur Aufarbeitung der SED-Diktatur.

[44] Göran Therborn, »Eastern Drama: Capitals of Eastern Europe, 1830s-2006,« International Review of Sociology l. 16, št. 2 (2006), str. 209–242.

[45] Branko Milanović, Income Inequality, and Poverty During the Transition from Planned to Market Economy, Svetovna banka (1997).

[46] David Struckler, Lawrence King et al, »Mass Privatisation and the Post-Communist Mortality Crisis: A Cross National Analysis,« Lancet 373, št. 9661 (2009).

[47] Maria S. Kopp et al, »Chronic stress and social changes: Socioeconomic determination of chronic stress,« Annals of the New York Academy of Sciences 1113, št. 1 2007.

[48] Ali Kadri, »Notes on the fall of fertility in Russia.«

[49] Mary Buckle,y The Politics of Unfree Labor in Russia: Human Trafficking and Labor Migration, (Cambridge: Cambridge University Press, 2018).

[50] Friedrich Engels, Položaj delavskega razreda v Angliji, v Karl Marx in Friedrich Engels, Izbrana dela v petih zvezkih, I. Zvezek (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979), str. 674.

[51] Vladimir Popov, »Russia: austerity and deficit reduction in historical and comparative perspective,« Cambridge Journal of Economics l. 36, št. 1 (2012).

[52] Nicholas Eberstadt, »The Enigma of Russia Mortality,« Current History 109, št. 729 (2010).

[53] David Struckler, Lawrence King et al, »The effect of rapid privatization on mortality in mono-industrial towns in post-Soviet Russia: a retrospective cohort study,« The Lancet Public Health l. 2, št. 5 (2017): https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S2468266717300725; Elizabeth Brainerd, »Market reform and mortality in transition economies,« World Development l. 26, št. 11 (1998): https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0305750X98000965

[54] European Parliament recommendation of 21 October 2020 to the Council, the Comission and the Vice-President of the Commision / High Representative of the Union for Foreign Affairs and Security Policy on relations with Belarus (2020/2081 (INI)).

[55] Gábor Scheiring et al, »Deindustrialisation and the post-socialist mortality crisis,«; Maria Kopp, Arpád Skrabski et al, »Psychosocial determinants of premature cardiovascular mortality differences in Hungary,« Journal of Epidemiology and Community Health l. 60, št. 9 (2006).

[56] Gábor Scheiring, »Left Behind in the Hungarian Rustbelt: The Cultural Political Economy of Working Class Neo-Nationalism,« Sociology l. 54., št. 6 (2020).

[57] Katarzyna Doniec et al, »Education and mortality in three Eastern European Populations: Findings from the PrivMort retrospective Cohort Study,« Eur J Public Health l. 29., št 3 (2018); Michael Murphy, Martin Bobak et al, »The Widening Gap in Mortality by Educational Level in the Russian Federation, 1980-2001,« American Journal of Public Health, l. 96, št. 7 (2006).

[58] Lifting 800 Million People Out of Poverty – New Report Looks at Lessons from China’s Experience (2022): https://www.worldbank.org/en/news/press-release/2022/04/01/lifting-800-million-people-out-of-poverty-new-report-looks-at-lessons-from-china-s-experience

Seznam literature

1. Ajl, Max. “Palestine’s Great Flood: Part I” Agrarian South: Journal of Political Economy 13(1), 2024; 62-88. https://journals.sagepub.com/doi/epub/10.1177/22779760241228157
2. Amin, Samir. “Contemporary Imperialism”, Monthly Review, 2015. https://monthlyreview.org/2015/07/01/contemporary-imperialism/
3. Azarova, Aytalina et al. “The effect of rapid privatisation on mortality in mono industrial towns in post-Soviet Russia: a retrospective cohort study’, The Lancet Public Health 2, no.5. May 2017: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S24682667 17300725
4. Buckley, Mary. “Human Trafficking in the Twenty-First Century.’ In Linda Racioppi and Katherine O’Sullivan (eds). Gender Politics in Post-Communist Eurasia. East Lansing: Michigan State University Press. 2009.
5. Bundesstiftung zur Aufarbeicung der SED-Diktatus,“Hoch- und Fachschulwesen.” The Federal Foundation for the Reappraisal of the SED Dictatorship.
6. https://deutsche-einheit-1990.de/ministerien/mfbw/uni/.
7. CIA Reading Room. https://www.cia.gov/readingroom/docs/cia-rdp85m00363r000601440024-5.pdf
8. Cuba MinRex. “Cuba celebrates 60 years of international medical cooperation.” May 23, 2023. https://cubaminrex.cu/en/cuba-celebrates-60-years-international-medical-cooperation
9. Cuba MinRex The Latin American School of Medicine (ELAM) and the Medical Studies program in Cuba have been internationally accredited for 6 years.” January 25, 2024, https://misiones.cubaminrex.cu/en/articulo/latin-american-school-medicine-elam-and-medical-studies-program-cuba-have-been
10. Cooper, Richard S., Joan F Kennelly, and Pedro Ordufiez-Garcia. “Health in Cuba.” International Journal of Epidemiology 35, no. 4). 2006: 817-824.
11. Eberstadt, Nicholas. “The Enigma of Russian Mortality.’
12. Current History 109, no. 729 (2010): 288-94.
13. Engels, Friedrich. Položaj delavskega razreda v Angliji, v Karl Marx in Friedrich Engels, Izbrana dela v petih zvezkih, I. Zvezek (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979).
14. Hardy, Jane. Poland's New Capitalism, Pluto Press (2009).
15. Hickel, Jason and Dylan Sullivan. “Capitalism, Global Poverty, and the Case for Democratic Socialism.”
16. Monthly Review. Vol. 75, no. 3, (2023).
17. Hoff, Karla and Joseph E. Stiglitz. 2004. “After the Big Bang? Obstacles to the Emergence of the Rule of Law in Post-Communist Societies.” American Economic Review, 94 (3): 753-763.
18. Feeding America. “Hunger in America.” https://www.feedingamerica.org/hunger-in-america
19. IFDDR. “Reconstruction, sovereignty, and education: An East German medical school dedicated to internationalism.”https://ifddr.org/en/sovereignty-education-medifa/
20. Kadri, Ali. “Notes on the fall of fertility in Russia.’ Network Ideas, February 7, 2012. https://www.network-ideas.org/featart/feb2012/Ali_Kadri.pdf
21. Kadri, Ali. The Accumulation of Waste: A political economy of systemic destruction. BRILL. 2023.
22. Kim, Jim Yong, Joyce V. Millen, Alec Irwin, and John Gershman. (eds). Dying for Growth: Global Inequality and the Health of the Poor. Common Courage Press. 2000.
23. Kruk, Margaret E, et al. “Mortality due to low-quality health systems in the universal health coverage era: a systematic analysis of amenable deaths in 137 countries,’ The Lancet 392, no. 10160. 2018: https://www.thelancet.com/journals/lancet/article/PIIS0140-6736(18)31668-4/fulltext
24. Leech, Garry. Capitalism: A Structural Genocide. London and New York: Zed Books. 2012.
25. Li Xiaoyun. “Pro-Poor Development — How China Eradicated Poverty” Progressive International Blueprint. January 3, 2024. https://progressive.international/blueprint/16a350d7-9d05-49d6-b855-5de756f52963-pro-poor-development-how-china-eradicated-poverty/en/
26. Lukina, Anna. “Soviet Union and the Universal Declaration of Human Rights’, Max Planck Institute for European Legal History Research Paper Series No. 2017.
27. Malone, Alice. “Concessions.” Red Sails. January 1, 2008. https://redsails.org/concessions/#human-tights-profoundly-undemocratic
28. Marx, Karl. Contribution to the Critique of Political Economy. Moscow: Progress Publishers, 1977: https://www.marxists.org/archive/marx/works/1859/critique-pol-economy/preface.htm
29. Milanovic, Branko. Income, Inequality, and Poverty During the Transition from Planned to Market Economy. World Bank, 1997.
30. Murphy, Michael, Martin Bobak, Amanda Nicholson, Richard Rose, and Michael Marmot. “The Widening Gap in Mortality by Educational Level in the Russian Federation, 1980-2001.” American Journal of Public Health 96, no. 7.2006: 1293-1299.
31. Nkrumah, Kwame. Neo-Colonialism: The Last Stage of Imperialism. London: Heinemann. 1965.
32. Norton, Ben. “Economic world war: US has sanctions on 1/3rd of all countries, 60% of poor nations.” Geopolitical Economy Report. August 28, 2024: https://geopoliticaleconomy.com/2024/08/28/economic-world-war-us-sanctions-countries
33. Patnaik, Utsa. The Republic of Hunger and Other Essays, Merlin Press. 2007.
34. Popov, Vladimir. “Russia: austerity and deficit reduction in historical and comparative perspective.” Cambridge Journal of Economics 36, no. 1. 2012: 313-334.
35. Primrose, David, Rodney D. Loeppky, and Robin Chang. (eds), The Routledge Handbook of the Political Economy of Health and Healthcare, Taylor & Francis. 2024.
36. Scheiring, Gabor et al. “Deindustrialisation and the post-socialist mortality crisis, Cambridge Journal of Economics 47, no. 3, 2023.
37. Scheiring, Gabor and Lawrence King, “Deindustrialization, social disintegration, and health: a neoclassical sociological approach’, Theory and Society 52. 2023: 148-149.
38. Scheiring, Gabor. “Left Behind in the Hungarian Rustbelt: The Cultural Political Economy of Working-Class Neo-Nationalism”. Sociology 54, no. 6. 2020: 1159-1177.
39. Stanek, Lukasz. Architecture in Global Socialism: Eastern Europe, West Africa, and the Middle East in the Cold War, Princeton University Press, 2020.
40. Stuckler, David, Lawrence King, and Martin McKee. “Mass Privatisation and the Post-Communist Mor- tality Crisis: A Cross-National Analysis.” Lancet 373, no. 9661. 2009.
41. Szymanski, Albert. Human Rights in the Soviet Union. Zed. Books Ltd. 1984.
42. Torreon, Barbara S. and Plagakis, Sofia. “Instances of Use of United States Armed Forces Abroad, 1798-2022.” (Washington, DC: Congressional Research Service, 2022).
43. Therborn, Géran, “Eastern Drama: Capitals of Eastern Europe, 1830s-2006.” International Review of Sociology 16, no. 2. 2006: 209-242.
44. Trinder, Matt. “We would need multiple Earths to sustain that kind of consumption.’ Morning Star. 24 January 24, 2020. https://morningstaronline.co.uk/article/we-would-need-multiple-earths-sustain-kind-consumption
45. Walk Free, International Labor Organization, and. International Organization for Migration. “Global Estimates of Modern Slavery”. 2022. https://www.walkfree.org/reports/global-estimates-of-modern-slavery-2022/
46. Wargan, Pawel. “NATO and the Long War on the Third World? Monthly Review 74, no. 8. 2023. hetps://monthlyreview.org/2023/01/01/nato-and-the-long-war-on-the-third-world/
47. Wedel, Janine R. Collision and Collusion: The Strange Case of Western Aid to Eastern Europe. Palgrave Macmillan. 2001.
48. World Bank. “Russian Economic Reform: Crossing the Threshold of Structural Change.’ Washington, DC:World Bank. 1994.
49. World Health Organization. “Drinking-water.” September 13, 2023. https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/drinking-water
50. Yeros, Paris. “Generalized Semiproletarianization in Africa.” The Indian Economic Journal 71, no. 1. 2023: 162-186.
51. Yeros, Paris, “A Polycentric World Will Only Be Possible by the Intervention of the ‘Sixth Great Power.” Agrarian South Journal of Political Economy: A triannual Journal of Agrarian South Network and CARES 13, no. 1. 2024: 14-40.