Izzivi sodobnega organiziranja delavk in delavcev: srečanje s tovariši s Češke in Hrvaške

Pretekli vikend smo gostili tovariše iz Češke in Hrvaške, ki se, tako kot Cedra, ukvarjajo z organiziranjem delavstva v svojih državah. Na srečanju so sodelovali predstavniki češke organizacije RE-SET, ki organizirajo delavke v socialnem varstvu, predvsem v privatnih Senecurnih domovih za starejše (sedaj v lasti Penta Fund). Delujejo tudi v sindikatu delavcev programerjev, informatikov in računalničarjev ICTS, prav tako so pobudniki sindikata najemnikov stanovanj INN. Tudi tovariši iz hrvaškega regionalnega industrijskega sindikata RIS delujejo na področju organiziranja delavcev v socialnem varstvu - organizirajo osebne asistente in delavke v privatnih Senecurnih domovih. Dvodnevno srečanje je bilo namenjeno primerjavi izkušenj in izzivov ter razumevanju aktualne politične situacije v posameznih državah: s kakšnimi ovirami se danes srečuje delavsko organiziranje, kakšni so industrijski odnosi v posameznih državah, kaj v različnih okoljih deluje in kako graditi trajne delavske strukture, ki imajo tudi politično moč. Izmenjava izkušenj je pokazala, da se kriza sindikalnega gibanja poglablja: obstoječe sindikalne strukture v storitvenih sektorjih postajajo šibkejše, vse bolj oddaljene od članstva in delavstva, ki je fragmentirano in močno prekarizirano. Istočasno smo priča vse večjemu konfliktu med dvema logikama sindikalnega delovanja: med socialnim partnerstvom ter razredno-organizacijskim pristopom.

Cedraši smo predstavili svoje izkušnje organiziranja delavstva v maloprodaji in dolgotrajni oskrbi. Večletno organizacijsko delo v Tušu je zaznamovalo tudi politično delo z delavstvom: vprašanje reproduktivnega dela, ki je za nas hkrati družbeno, feministično in delavsko vprašanje. Politično delo z bazo je za Cedro ključnega pomena, pri čemer ga uspešno razvijamo prek metode soraziskovanja in organizacijskega pristopa, saj vemo, da eno brez drugega ne gre. Organiziranje je za nas kontinuirano in strateško delo z delavci, ki od organizatorjev zahteva nenehno izobraževanje in terensko prisotnost. Soraziskovanje pa je politično delo, ki ni ločeno od organiziranja: že samo zbiranje informacij vzpostavlja prvi in globlji stik z delavci ter omogoča spoznavanje terena. Hkrati gre za metodo, ki skozi načrten pogovor gradi odnose, omogoča prvo in nadaljnjo evalvacijo delavcev ter podjetij in sektorjev, v katerih delajo. Ključni politični moment soraziskovanja je v tem, da ne ostajamo pri zbiranju podatkov, ampak skozi razgovor z delavci odpiramo vprašanja njihovega položaja, konkretnih problemov in širših družbenih odnosov ter tako že v samem procesu odpiramo možnost politizacije.

Izpostavljamo tudi primer sindikata ICTS, ki deluje v IT sektorju na Češkem. Re-setovci so pokazali, da visoke plače in »atraktivna« delovna mesta sama po sebi ne pomenijo kolektivne moči. V IT sektorju se še posebej kažejo atomizacija, individualizacija in nasploh šibki odnosi med delavci: zaposleni se pogosto niti ne prepoznajo kot delavci, ki bi se lahko organizirali. V socialno varstvenem sektorju pa je slika skoraj obrnjena: problemi so bolj otipljvi, plače nizke, a organiziranje zavirajo izčrpanost, pomanjkanje časa, kadrovske stiske, privatizacija in tudi notranje napetosti v samih sindikalnih strukturah.

Pomembno vprašanje je odprlo tudi sindikalno organiziranje najemnikov stanovanj INN, kjer skušajo najemniki doseči stabilnejše pogoje oddajanja in najemanja stanovanj ter dolgoročno bolj vzdržno stanovanjsko politiko. Češka se trenutno spopada s stanovanjsko krizo, ki je še globlja kot pri nas, a se ji zelo hitro približujemo. Zaposleni s povprečno plačo v Pragi morajo v Evropi delati največ let, da bi si s svojo plačo lahko kupili lasten dom, pri čemer je Praga na prvem mestu te lestvice, Ljubljana pa na četrtem. Stanovanja, ki so temelj za kakovosten življenjski standard delavskega razreda, so tako za številne delavce prva vstopna točka v sindikalno delavsko organiziranje, ki jih klasične sindikalne oblike pogosto ne zajamejo. Ni naključje, da zanimanje za organiziranje najemnikov narašča prav v času zaostrovanja stanovanjske krize: stanovanja so namreč postala sredstvo rentniške akumulacije, pri čemer dobički ne nastajajo iz dela, proizvodnje ali razvoja, ampak iz nadzora nad sredstvi (zemljo, nepremičninami, ključno infrastrukturo), ki jih kot družba vsi nujno potrebujemo. Posledica je dražje življenje, večja zadolženost in večja odvisnost večine od lastnikov premoženja, ki lahko bogatijo praktično “v spanju,” ne da bi mignili s prstom. S tem ko se vse večji delež dohodkov delovnih ljudi preliva v najemnine, se stanovanjsko vprašanje vse bolj neposredno kaže kot razredno vprašanje. V številnih državah pa je organiziranje na tem področju tudi lažje razvijati kot klasične sindikalne oblike boja, ker so klasična kolektivna pogajanja in stavke pogosto pravno zelo omejene. Zaključni del srečanja je bil namenjen razpravi o razvoju organizacij, naših političnih usmeritvah in gradnji delavske moči v bazi. Kljub nekaterim razlikam, delimo skupno izkustvo in dileme: kako razvijati kadre, kako iz prvih pogovorov in prvih akcij zgraditi organizacijsko kontinuiteto in kako v razmerah prekarnih zaposlitev, izčrpanosti in vse večje atomizacije ponovno graditi kolektivno organizacijsko in politično moč delavskega razreda. A prav takšna srečanja kažejo, da delavsko organiziranje ni stvar preteklosti, temveč nujna naloga sedanjosti. Ne sme biti zgolj predmet razprav, zapisov in deklarativnega strinjanja; ampak praktično, dolgotrajno in konfliktno delo na terenu. Naše organizacije se po izmenjavi izkušenj, politični razpravi in skupnem učenju vračajo med delavstvo, okrepljene z novim znanjem, trdnejšimi zavezništvi in novo motivacijo za delavske boje, ki prihajajo.