Predstavitev izsledkov anketne raziskave: stališče delavk in delavcev glede zaprtja trgovin ob nedeljah

Spletno anketo za delavke in delavce v maloprodaji smo pripravile članice Sindikata Lidl v sodelovanju s Centrom za družbeno raziskovanje (CEDRA) in jo po metodi snežne kepe distribuirale delavkam in delavcem v maloprodaji. Tako smo dobile naključno izbran vzorec, ki šteje več kot tisoč delavk in delavcev (N=1129) iz različnih maloprodajnih trgovin. Več kot polovica (n=594) nas dela v živilskih trgovinah in diskontih, preostali pa v neživilskih maloprodajnih trgovinah (npr. trgovine s hitro modo, športne trgovine, pohištvene trgovine). Manjši delež respondentov predstavljajo tudi zasebniki s franšiznimi trgovinami. Delavke in delavci iz živilskih trgovin so večinoma zaposleni na delovnem mestu prodajalke oz. prodajalca. Največ anketirank in anketirancev prihaja iz podravske regije (33 %), najmanj pa iz koroške (1 %) in pomurske regije (1 %).

Najpomembnejši rezultat ankete, ki smo jo izvedle med delavkami in delavci v maloprodaji, je dejstvo, da kar 98 odstotkov vprašanih podpira zaprtje trgovin ob nedeljah. Rezultati naše ankete se v tem razlikujejo tudi od anket, ki so bile izvedene na celotni populaciji, npr. anketa objavljena na portalu SIOL, kjer se je 80 odstotkov tistih, ki so odgovarjali, opredelilo za zaprtje trgovin ob nedeljah. Če na vprašanje o ukinitvi nedeljskega dela pogledamo z delavskega vidika, torej s stališča tistih, ki nas to vprašanje najbolj zadeva, je odgovor povsem nedvoumen in povsem v prid zaprtju trgovin ob nedeljah. Četudi je takšna odločitev s strani delavk in delavcev pričakovana, je izjemno visok delež teh, ki so se opredelili za zaprtje trgovin ob nedeljah, presegel prvotna pričakovanja. 

Še bolj presenetljivo je, da se odgovor delavk in delavcev na vprašanje glede podpore prostim nedeljam ni skoraj nič spremenil, tudi ko smo jih opozorili, da v tem primeru ne bodo več prejemali nedeljskega dodatka. Na vprašanje, ki se je glasilo: 

Ali si za zaprtje trgovin ob nedeljah, tudi če bi se mesečni zaslužek zato znižal (nedelje so boljše plačane)?, 

so delavke namreč prav tako z veliko večino odgovarjale pritrdilno. Delež pozitivnih odgovorov je 95 odstoten, iz česar sklepamo, da grožnja z upadom mesečnega zaslužka nima skoraj nobenih učinkov na odločitev delavk in delavcev maloprodaje glede zaprtja trgovin ob nedeljah. Odnos delavstva do nedeljskega zaprtja trgovin lahko interpretiramo na več načinov. Izpostavljamo ključni interpretaciji – delovne (pre)obremenitve in pomen (minimalne) plače.  

Pomen bojev za (minimalno) plačo

Izbira med višino plače (tj. nedeljskim dodatkom k plači) in prostim časom (tj. proste nedelje) ni odvisna izključno od delovnih obremenitev, ki so jim delavke in delavci podvrženi, ampak nujno tudi od višine plač, ki jih delavke in delavci zaslužijo brez nedeljskega dela. Ta izbira postane mogoča šele, ko je plača dovolj visoka, da omogoča preživetje – kdor nima za v lonec, ne more izbrati proste nedelje namesto zaslužka. Navsezadnje je plača sredstvo, ki delavkam in njihovim gospodinjstvom omogoča preživetje. V tem pogledu je izjemnega pomena višina minimalne plače, saj je mesečni zaslužek večine delavk in delavcev v maloprodaji opredeljen prav s tem zneskom. Hkrati se tudi tam, kjer plače trgovk presegajo minimalno postavko, te ravnajo po gibanju minimalne plače, kar smo lahko opazili ob povišanjih nominalnih zneskov, ki so sledila januarskemu povišanju minimalne plače in izločitvi dodatkov. Skratka, odgovor na omenjeno vprašanje kaže na pomen bojev za minimalno plačo, ki za veliko večino delavcev in delavk v maloprodaji in nekaterih drugih panogah predstavlja spodnjo mejo ali minimalni standard, glede na katerega uravnavajo svoja življenja.

Noben denar ne more odtehtati preobremenitev na delu

Možna je tudi drugačna interpretacija. Tako visoka podpora zaprtju trgovin v nedeljo  nakazuje, da so delovne obremenitve, ki so jim izpostavljene delavke v maloprodaji, tako hude, da jih ne odtehta noben denar

Povprečne plače v maloprodaji so namreč izjemno nizke, saj po podatkih SURS-a dosegajo le kakih 78 odstotkov povprečne plače na nacionalni ravni. V nespecializirani maloprodaji, kamor sodijo trgovine, kjer kupujemo vsakdanje potrebščine (Mercator, Tuš, Spar, Lidl, Hofer, Eurospin in Jager) in zato predstavljajo družbeno infrastrukturo – če ne prej, smo to spoznali ob zadnji epidemiji – pa je ta odstotek še nižji, saj so plače skoraj 30 odstotkov nižje od narodnega povprečja (SURS). Pri tem je treba upoštevati, da so v ta povprečja vštete tudi plače boljše plačanih delovnih mest skupnih služb, menedžmenta itn., ki povprečje potiskajo navzgor. Hkrati je za interpretacijo rezultata zgovorno tudi dejstvo, da so delavke in delavci anketo izpolnjevali v času, ko so bile zaradi izrednih ukrepov ob epidemiji plače zaradi zaprtih nedelj že nekoliko nižje, kar pa očitno ni vplivalo na njihovo odločitev.

Skoraj enoglasna odločitev delavk in delavcev v maloprodaji, da se raje odpovedo nedeljskemu zaslužku kot prostemu dnevu, daje slutiti izredne delovne obremenitve, ki med drugim načenjajo njihovo zdravje. Temu pritrjujejo tudi njihovi odgovori, v katerih utemeljujejo svojo podporo zaprtju trgovin:

“Zato, ker tako ali tako preveč delamo in bi bilo lepo imeti vsaj en prost dan v tednu.”

“Edini dan, da se lahko napolni energija za nov teden in da se posvetimo en drugemu oz. svojim najbližjim.”

“Ker je takrat čas za počitek. preveč se dela čez teden, je zelo naporno …/…/.

Odgovor, ki lahko poveže obe liniji interpretacije, dobimo pri vprašanju :

Ali meniš, da bi morali hkrati dvigniti plače, da bi nadomestili izpad nedeljskega zaslužka?

Na to vprašanje je pozitivno odgovorilo nekoliko manj, a še vedno več kot dve tretjini delavk in delavcev. Da bi morali ob nedeljskem zaprtju prodajaln dvigniti še plače, meni kar 69 odstotkov vprašanih. Za razliko od pomena minimalne plače, ki zagotavlja golo eksistenco in omogoča izbiro prostega časa, odgovori na vprašanje o potrebi po dvigu plač kažejo na obstoj prostora onkraj golega preživetja posameznika kot potrošnega blaga, torej delovne sile iz katere izžema kapital dobičke. A življenje, v katerem nismo vezani izključno na hlapčevanje kapitalu, je mogoče šele takrat, ko nimamo zagotovljenega le preživetja, ampak življenje skladno s standardom, ki ga omogoča stopnja družbenega razvoja. Zato se ne smemo ustaviti pri zaprtju trgovin ob nedeljah, ampak moramo zahtevati tudi boljše plače, ki bodo delavkam zagotavljale, da bodo lahko tudi izkoristile priložnost za prosti čas. Tudi to je navsezadnje zelo skromna zahteva – dosežena stopnja družbenega razvoja bi omogočala še veliko več. 

Zahtevi po prostem času na eni in po življenju onkraj garanja za golo preživetje na drugi strani kažeta, da se odločilni konflikti bijejo na ravni, kjer se določajo družbeni standardi. Ali z drugimi besedami: o tem, kakšna družba smo, nam ne govorijo toliko podatki o BDP, produktivnosti in izvozu, ampak položaj delavk in delavcev, ki z vsakdanjim delom zagotavljajo, da družba ne razpade. Zato boj za zaprtje nedelj in povečanje plač ne more biti samo boj delavk v maloprodaji – to je boj celotnega delavskega razreda. 

Čas je, da trgovke in trgovci ter vsi drugi stopimo skupaj in damo prednost življenjskemu standardu delavk in delavcev pred dobički korporacij. Zaprimo nedelje. Izborimo več prostega časa. V Sindikatu delavcev trgovine Slovenije (SDTS) bomo naše sindikalne aktivnosti stopnjevali. Ne le trgovke in trgovce – ves delavski razred pozivamo, da se nam pridružite v  boju!

Posebej pozivamo tudi stranke v Državnem zboru RS, naj prenehajo pristajati na pritiske in lobiranja trgovskega kapitala, ki brez milosti povečuje svoje dobičke na hrbtih delovnih ljudi. Pozivamo h koraku naprej – k majhnemu, a pomembnemu premiku. Zaprimo trgovine ob nedeljah!

RO CEDRA, Sindikat Lidl in SDTS

image_printNatisni
Deli na Facebooku in Twitterju