Ob protivladnih protestih: razredni boj namesto liberalne utopije

Zdi se, kot da po dobrih osmih letih spremljamo reprizo vstajniškega gibanja. Čeprav imata obe množični mobilizaciji skupno točko povoda v Janezu Janši, je razlika v vzroku. V sedanjem primeru je to pandemija in državna represija, ki jo spremlja, pred desetletjem je bil vzrok ena najhujših kriz kapitalizma v zgodovini. Slednja je vzpostavila priložnost za sistemsko kritiko in napredno politiko, tokratni protesti pa so zaenkrat ujeti v logiko antijanšizma.

Množico v začetku nastopa na politično prizorišče največkrat povežeta predvsem bes in ogorčenje, zato spontano ponavlja slogane vladajoče ideologije. Hkrati so v njej pogosto najglasnejši pripadniki tistih skupin, ki imajo boljši dostop do množičnih medijev in so nasploh izučeni za kulturno ter komunikacijsko produkcijo. To pa so osrednji nosilci liberalizma, zato ni nenavadno, da je jedro organizatorjev trenutnega protestniškega gibanja v izpostavljanju idej meščansko, liberalno. Za osnovni cilj si postavljajo zamenjavo enega dela političnih in birokratskih predstavnikov vladajočega razreda z drugim.

Kot temeljni problem aktualne vlade protestniki vidijo njeno avtoritarnost in nepotistično-koruptivne prakse pri nabavi zaščitne opreme ki pa niso nič drugega kot najhitrejša pot za visoke dobičke kapitalistov. Vendar avtoritarnost dojemajo kot ekskluzivno značilnost politik oziroma celo osebe Janeza Janše. Ne problematizirajo avtoritarnih praks kot nujne značilnosti kapitalistične države, ki jih na primer vsakodnevno izkušajo migranti ali z vidika kapitala kakšna druga “nezaželena” skupina ljudi. Ne problematizirajo avtoritarnosti kapitala, ki jo vseskozi občutijo delavke in delavci na svojih delovnih mestih. 

Liberalni protestniki se zanašajo na odrešilno moč vladavine prava, medijev, stroke in parlamentarne demokracije, kot glavnih varoval “proti Janši”. Pri tem jim gre pravzaprav za sodobni kulturni boj o načinu vladanja, s katerim želijo ohraniti “normalnost”, čeprav je ta normalnost za večino delovnih ljudi nevzdržna: od tiranije v delovnih okoljih in prenizkega dohodka za reševanja osnovnih življenjskih vprašanj (npr. stanovanja) do intelektualne bede, v katero jih potiskajo prav našteti aparati države. 

Hkrati ti “predstavniki ljudstva” ostajajo slepi za razredni boj in njegovo zaostrovanje s strani kapitala, ki ga izvaja ali pa napoveduje Janševa vlada in njeni sodelavci. Povečati želi fleksibilnost (tj. prekarizacijo) trga delovne sile, olajšati postopke odpuščanja delavk in delavcev, poglobiti privatizacijo javnih storitev in s tem zmanjšati njihovo splošno dostopnost. V dobi podnebne krize cinično odpravlja standarde varovanja okolja vse za to, da bi lahko kapital v gonji za profiti lažje uničeval naravo in izkoriščal delavski razred. 

Prav to je temeljni vzrok protiljudske politike, ki presega vlado Janeza Janše, saj so jo v milejši obliki izvajale tudi prejšnje (levo)sredinske vlade, enaka zaostrovanja pa lahko v različnih odtenkih spremljamo v praktično vseh državah sveta. Skrajna desnica raste iz protislovij kapitalizma kot pravi Brecht: “Kako lahko kdo pove resnico o fašizmu, če se ni pripravljen izreči proti kapitalizmu, iz katerega izhaja?

Zato lahko ugotovimo, da v parlamentarni opoziciji ni mogoče najti političnih sil, ki bi lahko prinesle resnejše reforme ali celo prelome. Ne le zaradi njihove vsebinske razvodenelosti, ampak ker nimajo nikakršne množične podpore med delavstvom, ki bi lahko ustavila odpor kapitala proti naprednim političnim ukrepom.

Verjamemo, da mnogi, ki so se v preteklih tednih podali na ulice in trge, ne želijo le liberalne utopije, ampak dejansko spremembo družbenih odnosov.  A za to kolesarjenje in zbiranje ob petkih ne bo dovolj. Pogoj za premike, ki bodo zamajali dominacijo kapitala, je vsakodnevni boj na razredni osnovi in kolektivno organiziranje delovnih množic v tovarnah, trgovinah, rudnikih, gradbiščih, hotelih, šolah in drugih področjih. Le gradnja terenske moči lahko prekine kolebanje med odkrito avtoritarnostjo desnice in zamaskiranim (neo)liberalizmom. 

Avtoritarnost, sistemsko nasilje, poglabljanje podnebne krize in izkoriščevalske odnose v produkciji lahko ustavimo le pri njihovih koreninah. Te pa niso pri tej ali oni vladi, temveč v kapitalističnem sistemu

RO CEDRA

image_printNatisni
Deli na Facebooku in Twitterju