Napreden sindikat kot orodje delavskega razreda

Sindikat je kolektivno združenje delavk in delavcev; organizirana solidarnost, s katero se delavski razred prizadeva za svoje interese nasproti kapitalistom (in državi). Sindikat se oblikuje v praksi delavskega boja, ki vsakič poteka v specifičnih okoliščinah in različnih pogojih, zato recepta, kako vzpostaviti dober sindikat (ali preoblikovati obstoječega), ni mogoče oblikovati. Lahko pa se pri organiziranju poskušamo čim bolj približati načelom in smernicam, ki vodijo sindikat v smer napredne delavske organizacije (in ne organizacije kapitala ter sindikalne birokracije).

1. Kolektivno delovanje.

Sindikat ni od delavcev ločena organizacija, v katero se le-ti včlanijo, profesionalni sindikalisti pa postanejo njihov servis. Sindikat so vsi člani in članice, ki morajo po svojih (različnih) močeh sodelovati in pomagati pri kolektivnih ciljih. 

2. Spodbujanje aktivnosti članstva: obveščanje, komunikacija, vključevanje v pripravo in izvedbo akcij ter pogajanj.

Sindikat ni piramidna struktura, ampak si ga raje zamislimo kot koncentrične kroge. V notranjem krogu so najbolj aktivni, v zunanjih pa manj aktivni, podporniki in nečlani. Ključno je, da člani notranjega kroga tiste iz zunanjih krogov vseskozi vlečejo proti sredini. Članstvo sindikata naj bo čim bolj obveščeno (elektronski kanali, od ust do ust), člane moramo spodbujati, da povejo svoja mnenja, težave in predloge (nujen je osebni stik). Vse zainteresirane je treba vključiti v pripravo projektov in akcij, saj bodo tako bolj aktivni pri izvedbi.

3. Demokratično odločanje.

Sindikat odloča čim bolj horizontalno: o važnih odločitvah naj odloča vse članstvo. Vodilni organi naj imajo kolektivno obliko. Pomembne so odprte razprave (odloča naj moč argumenta, ne argument moči) in iskanje konsenza. 

4. Konfliktno reševanje problemov.

Socialno partnerstvo (dogovarjanje z vodstvom) ne krepi moči delavstva. Sindikat mora sprejeti stališče razrednega boja: lastniki kapitala in država nista partnerja sindikata, ampak imata njemu nasprotne interese. Sta ovira za uveljavitev delavskih ciljev. S tem ne mislimo, da naj gre sindikat “z glavo skozi zid”, ampak da se ves čas zaveda realnosti razrednega boja. S kolektivnim konfliktnim reševanjem problemov (predvsem s stavko) pa mora sindikat v boj vključevati čim več delavstva. 

5. Praktična solidarnost: delavski razred ne podjetje, poklic, panoga ali nacionalnost.

Sindikat deluje v interesu vsega delavskega razreda, ne za sebične interese posameznih skupin delavcev. Solidarnost mora biti izražena praktično, ne le besedno: pri zahtevah, pri včlanjevanju (vsak, ki se želi včlaniti, ne glede na tip zaposlitve, podjetje, … je dobrodošel) in pomoči skupinam delavk in delavcev v težjem položaju (kadrovska, organizacijska, finančna pomoč). Delavska solidarnost mora preseči vse meje.

6. Izobraževanje: kritika kapitalizma, napredna politika.

Sindikat se mora izobraževati. Delavke in delavci morajo razumeti trenutno družbenopolitično ureditev: država je odvisna od kapitala, kapitalizem pa od gospodarske rasti. Kapital za rast izkorišča ves delavski razred: prisvaja si tisto, kar ustvari delo. To prinaša veliko družbeno (krize, brezposelnost, neenakost) in okoljsko (podnebne spremembe) škodo. Delavke in delavci morajo spoznavati izkoriščevalsko naravo kapitalizma in se izobraževati o protikapitalistični oz. napredni politiki (socializem, feminizem). 

7. Usmerjanje boja za ekonomske koristi v politični boj.

Sindikat mora izboljševati vsakodnevni položaj delavk in delavcev (priboriti ekonomske koristi: plačilo, delovni pogoji, itd.). Vendar te koristi in reforme ne smejo postati cilj sam na sebi. Ekonomski boji so važni zaradi “bojne pripravljenosti” delavskega razreda: v njih se delavci učijo, gradijo medsebojno solidarnost in pridobivajo izkušnje. Sindikat mora ekonomske boje usmerjati v politični boj pokazati mora, da so vsi delavci in delavke v kapitalizmu izkoriščani razred in da imajo skupne interese. Kratkoročno mora delavski boj koristiti vsemu delavskemu razredu (ekonomske koristi morajo biti pravično razdeljene med vse), hkrati pa mora kritizirati in se boriti proti ukrepom države, ki škodijo delavstvu. Dolgoročno mora stremeti k odpravi kapitalizma.

RO CEDRA

Naslovna slika: Mike Alewitz – Detalj iz murala “Mesto na križišču zgodovine”.

image_printNatisni
Deli na Facebooku in Twitterju