Z delavsko solidarnostjo proti kapitalizmu: Poročilo s Šole organiziranja

Kaj je delavski boj? S tem vprašanjem smo začeli letošnjo Šolo organiziranja, zaključili pa z ugotovitvijo, da brez organiziranja, solidarnosti in politične pismenosti delavski boj hitro zaide v slepo ulico. Letošnja Cedrina šola, na kateri je sodelovalo 44 delavcev in delavk, je potekala 9. in 10. novembra 2019 v Mladinskem hotelu v Ajdovščini. CEDRA vse od svoje ustanovitve gradi mrežo med delavskimi kolektivi. Še posebej intenzivno to počne v treh panogah: vzgoji in izobraževanju, kovinski in elektroindustriji ter maloprodaji. Pridružili so se nam tudi osebni asistenti, medicinske sestre, delavci v navtiki in turizmu ter študentke.

Udeležba delavk in delavcev iz različnih podjetij je rezultat intenzivnega dela na terenu, kjer poskušamo raziskati položaj delavskega razreda, njegove razmere in potrebe. Z uporabo organizacijskega pristopa želimo okrepiti delavsko solidarnost in povečati moč delovnih kolektivov. Tako so med nami sedele napredne sindikalne zaupnice, člani in članice sindikatov, brezposelni, še neorganizirano delavstvo, ki je v fazi organiziranja in vzpostavitve sindikata, ter kolegi iz tovariških organizacij iz Hrvaške.

Vse dejavnosti dvodnevnega medsebojnega učenja so zasledovale tri prepletajoče se cilje: politizacijo, gradnjo (medpanožne) razredne solidarnosti in krepitev organiziranosti delavskih kolektivov. S prvim panelom smo ob vodeni razpravi spoznavali osnove kapitalistične družbe, v kateri živimo:

  • da smo vsi, tako v privatnem kot javnem sektorju, ki z različnimi oblikami dela prispevamo k celotni produkciji, od katere bi morali imeti vsi korist, del delavskega razreda;
  • da delavci in delavke lahko preživimo, moramo prodajati svojo delovno silo (plača) svojemu kupcu (kapitalistu), ki z našim delom ustvarja profit, saj nam vedno plača le toliko, kot smo vredni in ne vrednosti, ki smo jo tudi proizvedli: del te si prisvoji – smo torej izkoriščani razred;
  • da lahko kapitalist ustvari še več profita, mu pri izkoriščanju delavcev in delavk služi princip »korenčka in palice«, s katerim disciplinira in umetno deli delavski razred;
  • država je odvisna od kapitala, zato ji ta lahko diktira zmanjševanje izdatkov za socialno državo in povečanje sredstev za vzdrževanje kapitalističnega sistema (vojska, policija, politično-pravni sistem).

V praktični vaji smo v skupinah ugotovili, da kapitalističnemu izkoriščanju ni podrejeno samo naše delovno mesto, temveč tudi narava in naš prosti čas. “Naše življenje se podreja kapitalističnemu izkoriščanju, namesto da bi se podrejalo našim družbenim potrebam in razvoju potenciala”.

V drugem panelu smo obravnavali vprašanje, kako logika kapitalističnega razreda razbija delavski razred. Ta lahko le s prepoznavanjem enotnih interesov, ki izhajajo iz izkoriščanja in brezposelnosti, ohrani ali celo preseže boj enega samega poklica ali delavcev enega podjetja/panoge za višje plače, večjo zaposlenost in socialne pravice, t. i. ekonomski boj. Delavci so izkoriščani v različnih pogojih in imajo tudi različne vire moči. To smo podrobneje preučili v praktični vaji. V njej smo s pomočjo opisov profilov delavcev in delavk (samohranilka zaposlena v Hoferju, prekarno zaposlena učiteljica in delavec v avtomobilski industriji) prepoznali skupne interese delavskega razreda in potrebo po medpanožni solidarnosti. Ključno je, da tisti, ki so v boljšem položaju in že bolje organizirani, podprejo tiste, ki so v slabšem položaju ali slabše organizirani. 

Popoldne smo se razdelili v skupine, v katerih smo bolj konkretno obravnavali probleme organiziranja v posameznih panogah: organiziranje v maloprodaji, boji v javnem sektorju, boji v kovinski in elektroindustriji ter osnove organiziranja s kolektivi, ki so ravnokar ustanovili sindikat ali pa ga šele ustanavljajo. Na delavnici o maloprodaji smo v medsektorski sestavi kovali načrte za skupno solidarnostno akcijo v tej izjemno prekarni panogi. Skupina, ki se je posvečala problematiki v javnem sektorju, je poskušala z opredelitvijo vloge sindikalnega zaupnika in članov oz. članic sindikata okrepiti vlogo sindikata na delovnih mestih ter prepoznati pomen (ne)organiziranih delavcev in delavk pri krepitvi moči ter solidarnosti. Skupina z različnimi kolektivi, ki šele pridobivajo izkušnje s sindikalnim organiziranjem (osebni asistenti, delovni kolektivi v plastiki/navtiki ter kovinski in elektroindustriji), se je osredotočila na pomen vključujočega sindikalnega delovanja in prve korake organiziranja v delavskih kolektivih (kartiranje delovnega mesta). Izvedli smo dve vaji: na prvi, pogovoru “ena na ena”, smo vadili, kako sindikalni aktivist nagovori oziroma predvsem posluša delavca, ki še ni organiziran, na drugi vaji pa smo oblikovali smernice za nadaljnje organizacijske korake posameznega kolektiva. Najbolj heterogena skupina je vključevala aktiviste, ki se ukvarjajo z okoljskim bojem in organiziranjem v lokalnih skupnostih, študentki in preostale delavce iz kovinsko in elektroindustrije. Posvetila se je prepoznavanju že obstoječih organizacijskih povezav med ljudmi in metodami, s pomočjo katerih bi lahko te povezave izkoristili za krepitev že obstoječih, a nepovezanih naprednih družbenih bojev. Ob koncu delavnice so posamezne skupine svoje posebnosti, ugotovitve in načrte predstavile vsem prisotnim. 

Nedeljski panel je bil posvečen iskanju novih načinov in metod za delavsko organiziranje in preseganje delitev, ki nam jih vsiljuje kapital, ter prepoznavanju različnih virov moči delavskega razreda. Skupaj smo analizirali različne delavske zahteve: takšne, ki dvigujejo delavsko moč in solidarnost ter takšne, ki ostajajo ekonomistične in delijo delavstvo. S praktičnimi primeri smo ugotovili, da si kljub oteženim pogojem lahko izgradimo moč in izborimo spremembe. Spomnili smo se, kaj so si delavci in delavke v preteklih delavski bojih že pridobili (socialna država, sindikalne organizacije, kolektivne pogodbe …) in kako lahko zgolj kolektivna moč celotnega delavskega razreda doseže spremembe. To moč je mogoče graditi z informiranostjo, aktivnostjo in vključenostjo vseh delavcev, s širšim sodelovanjem delavcev in sindikatov različnih panog, izgradnjo borbenega kolektiva in razredno solidarnostjo. 

Nedeljska praktična vaja je na konkretnem primeru mapiranja odnosov med delavci v izbranem podjetju od posameznih skupin zahtevala strateški razmislek o začetkih organiziranja in razvrščanje oseb: od najprimernejše do najmanj primerne za vlogo organskega vodje, ki lahko najbolje poveže sodelavke in sodelavce v kolektiv. Zanimiva razprava nas je pripeljala do bistvene skupne ugotovitve: cilj organiziranja kolektiva je močna in dolgotrajno obstoječa družbenopolitična organizacija, ki svoje člane in članice v aktivnem ekonomskem in političnem boju kali za solidarne in širše družbene spremembe. 

RO CEDRA

image_printNatisni
Deli na Facebooku in Twitterju