Bolivija: Državni udar za obnovo gospostva kapitala

Državni udar v Boliviji, ki so ga izvedle skrajne desne skupine s podporo kapitalističnega razreda in regionalnih elit, je hitro pokazal svoj pravi obraz: nelegitimen prevzem oblasti je spremljalo rasistično zatiranje staroselskega prebivalstva in napadi na delavska in napredna družbena gibanja. Puč nam kaže, da kapital izkoristi vsako priložnost za odpravo pridobitev delavskega boja in da pot do izboljšanja položaja delovnih ljudi ne more voditi prek (levega) upravljanja državnih institucij. 

Zmagovalec zadnjih predsedniških volitev, Evo Morales Ayma, tudi sam pripadnik staroselskega ljudstva, se je bil ob začetnem valu nasilja prisiljen zateči po politični azil v Mehiko. Oktobrske volitve, na katerih si je s prepričljivo zmago proti opozicijskemu kandidatu Carlosu Mesi že v prvem krogu zagotovil ponovni mandat (zmagal je z več kot 10 % razlike), je opozicija označila za goljufive. Pri tem je sodelovala tudi Organizacija ameriških držav (OAS), v kateri imajo večino predstavništva ZDA, znane po političnem vmešavanju v države Latinske Amerike in nasprotovanju levim politikam in vladam. Nasprotno je CEPR (Center za gospodarske in politične raziskave) v Washingtonu potrdil, da so bile volitve poštene in da ni nobenih dokazov za izpodbijanje njenih rezultatov. Ameriški predsednik Donald Trump je Moralesov odhod označil za zmago demokracije. Protestiranje proti domnevno manipulativnim volitvam je služilo le kot izgovor za prave namere – državni udar in konec s socialdemokratskimi politikami Eva Moralesa in njegove stranke, ki so v nasprotju z interesi bolivijskih lastnikov kapitala. Puč je torej pokazal, da kapital spoštuje parlamentarno demokracijo le takrat, ko ta deluje v njegovo korist oziroma ga ne ogroža. 

V skoraj 14-letnem obdobju predsedovanja je Moralesu z reformami uspelo zmanjšati revščino in neenakost med prebivalstvom ter državi zagotoviti bolj neodvisen mednarodni položaj (npr. Bolivija je zaradi bombandiranja Gaze prekinila diplomatske stike z Izraelom). Njegove politike prerazporejanja družbenega bogastva od bogatih k revnim, spodbujanja modernizacije in industrializacije ter povečevanja državnih intervencij v gospodarstvo so z družbenega dna uspele dvigniti rasno in versko diskriminirano ter razčlovečeno staroselsko prebivalstvo. 

Vendar so ti razvojni ukrepi poganjanja kapitalistične rasti poglabljali odvisnost države od kapitala, hkrati pa (zaradi velikih naravnih bogastev v Boliviji), kljub drugačnim prizadevanjem, povzročali veliko okoljsko škodo. V zadnjih letih je Moralesov režim še bolj posvojil logiko kapitala, saj so ga v to prisilile slabše gospodarske razmere; ob tem je pasiviziral delavske množice, ki so ga pripeljale na oblast. Kljub temu pa je bila njegova socialdemokratska politika, ki je pripeljala do delovnim množicam »prijaznejšega« kapitalizma, preveč za interese kapitala. Ne smemo pozabiti, da ga je vojaško nasilje pod organizacijo fašistov (rasističnih krščanskih ultra-konservativcev, ki se zgledujejo po režimu Francisca Franca, bivšega španskega fašističnega generala, vodi pa jih kapitalist Luis F. Camacho) pregnalo ravno zaradi prizadevanj v prid delavskemu razredu.

Problematično in zavajajoče je, da se potezo Jeanine Áñez Chávez, ki se je dva dni po izvedenem puču, 12. novembra, samorazglasila za začasno predsednico, ponekod označuje kot dejanje v imenu demokracije. Dovolj zgovorno nedemokratična je njena izjava:

Samooklicana nova predsednica: »Sanjam o Boliviji, v kateri ne bo prostora za staroselske satanistične rituale. Mesto ni namenjeno Indijancem, zanje so bolj primerne višave Altiplana ali El Chaco (revna gozdnata regija na jugovzhodu Bolivije, op.)«. Iz izjave bijeta očiten rasizem in diskriminacija do sicer večinskega staroselskega prebivalstva Bolivije in res ni težko prepoznati fašistične politične agende, ki stoji za temi besedami.

Mednarodna dogajanja zahtevajo našo pozornost, posebej kadar gre za napad na delavski razred, človeško dostojanstvo in svobodo ranljivih družbenih skupin. Vlade, ki se trudijo graditi solidarno družbo in dvigniti najranljivejše pripadnice in pripadnike družbe iz bede, revščine ter zatiranja, so zmeraj žrtve neizprosnega in brezobzirnega napada braniteljev kapitalizma. Desnim skrajnim skupinam in lokalnim oligarhom revščina in družbena neenakost namreč koristita, ravno tako kot koristita globalnemu kapitalističnemu imperializmu.

Težnje po nenehni gospodarski rasti in globalnem ustvarjanju profita so v nasprotju s socialnimi interesi delavskega razreda, zato slednje kapital (prek množičnih medijev) prikazuje kot škodljive, hkrati pa poskuša zmanjšati ukrepe, ki postavijo blaginjo delovnih ljudi na prvo mesto. Poskuse od zgoraj navzdol – delavstvu naklonjene reforme prek uporabe državnih institucij – slej ko prej ustavi odvisnost od kapitala: ali z nasiljem (o tem priča krvava zgodovina Latinske Amerike: spomnimo se samo Salvadorja Allendeja in tankov Augusta Pinocheta) ali pritiskom in predajo (npr. grški premier Aleksis Cipras, ki je pri tem obračunal še z naprednim delom svoje stranke). Kar nam ostane – in to je ključnega pomena –, je organiziranje, solidarnost in izgradnja delavskih kolektivov od spodaj navzgor. Za zmago socializma nad kapitalizmom bo potrebna povezanost delavskega razreda, ki bo presegla meje nacionalnih držav. Te je kapitalizem namreč že zdavnaj prekoračil in razpredel sistem izkoriščanja po celem svetu.

Pripadniki in pripadnice staroselskega prebivalstva Bolivije in delavstvo vseh latinskoameriških držav so skupaj z nami del svetovnega proletariata, zato je naš solidarnostni boj nujno tudi boj za njihovo osvoboditev, emancipacijo in enakost. Naši tovariši in tovarišice v Boliviji so žrtve fašističnih sil, ki predstavnike in predstavnice delavstva in sindikatov na ulicah pretepajo, streljajo in jim vlamljajo v stanovanja. 

Dogajanje v Latinski Ameriki (denimo upori proti konservativnemu predsedniku Bolsonaru v Braziliji in množične demonstracije v Čilu, kjer ljudje pozivajo k spremembi ekonomsko-političnega sistema; tudi protesti v Ekvadorju zaradi protisocialnih ukrepov predsednika Morena) vpliva na stanje razrednega boja po vsem svetu – tudi pri nas. Zato je napad na delavska združenja in druge napredne  antikapitalistične iniciative, ki si prizadevajo za izgradnjo socializma v teh državah, tudi napad na nas. Množice v Boliviji se spopadajo s policijo in zahtevajo vrnitev predsednika Moralesa, sindikalne organizacije napovedujejo splošno stavko, kmečka zveza blokira avtoceste, mobilizirale so se razne skupine intelektualcev in umetnikov.

V znak solidarnosti bolivijskemu delovnemu ljudstvu se v več državah odvijajo demonstracije. Nekatere leve vlade, predvsem pa številni sindikati, stranke in napredne organizacije zahtevajo konec državnega udara. Močna mednarodna povezanost je izrednega pomena za razredni boj in dokazuje globalno izkoriščanje delavcev in delavk ter enak podrejen položaj vseh v razmerju do kapitala. Pomenljivo je tudi dejstvo, da v Boliviji rasna delitev skoraj sovpada z razredno delitvijo – v najbolj podrejenem položaju so večinoma potomci prvotnih prebivalcev, kapitalistični razred pa tvorijo potomci Evropejcev.

V CEDRI zato pozivamo delavski razred pri nas k podpori in solidarnosti z delovnimi ljudmi Bolivije, predvsem s staroselskim indijanskim prebivalstvom, ter k podpori njihovemu boju proti domačemu kapitalističnemu razredu in skrajno desnim skupinam.

Kot je po udaru napovedal podpredsednik in podpornik Eva Moralesa, Álvaro García Linera: »Vrnili se bomo in milijon nas bo.«

VIRI IN DODATNO BRANJE:

Tina Slavinec

image_printNatisni
Deli na Facebooku in Twitterju