Delodajalci ali kapitalisti: o pomembnosti besed v delavskem boju

Delavke in delavci od uveljavitve kapitalističnega sistema izkušajo različne načine izkoriščanja s strani svojih šefov. Zgodovinski začetki kapitalizma so delavcem prinesli ubijalski 16-urni delavnik, mezde, s katerimi so komaj lahko preživeli sebe in svoje družine ter diktatorske režime tovarniškega vsakdana: vse v popolnem nasprotju z besedami o svobodi, ki jo je propagirala buržoazna država.

Takšne okoliščine so jih pripeljale k upiranju in spoznanju, da se lahko le s kolektivnim bojem uspešno zoperstavljajo vladajočemu razredu. Zato so pričeli sicer s precejšnjimi težavami sredi 19. stoletja ustanavljati svoje organizacije: kulturna in izobraževalna društva, sindikate, stranke ter svoja glasila in časopise. S tem so si delavci in delavke bistveno izboljšali svoj položaj v razrednem boju. Hkrati so lahko ideje, zahteve in rešitve predstavljali širokemu krogu ljudi, kar jim je omogočilo, da se vsaj deloma osvobodijo politične in ideološke nadvlade v javnem družbenem življenju, ki jo kapitalistični razred izvaja preko svojih strank in medijev.

Vendar pa kapital še vedno ohranja, v zadnjih desetletji pa krepi, svoj dominanten položaj. To se poleg pritiskov, ki jih na delovnih mestih vsakodnevno izkušajo delavci in delavke, izkazuje tudi v sferi javnega komuniciranja, kjer jezik igra pomembno vlogo pri oblikovanju naših misli in mnenj. Mediji, ki so v neposredni lasti kapitalistov, ali javni mediji, ki jih povečini obvladuje (kapitalistična) država, nam zato ne le diktirajo vsebine kakšne novice nam bodo na razpolago , ampak tudi v okviru kakšnih besed bomo o stvareh razmišljali.

Za boljše razumevanje takšnega stanja vzemimo v analizo términ ‘delodajalec’. Ker to besedo poleg medijev, podjetij in gospodarskih združenj uporabljajo tudi vladne institucije in delavske organizacije, se je precej trdno zakoreninila v družbeno zavest. Tako imamo na eni strani delavca, torej delojemalca, na drugo stran pa je nastavljen ‘delodajalec’.

Največja zmaga kapitala je, ko delavci začnejo razmišljati kot kapitalisti.

A kakšno je v resnici razmerje med delavcem in njegovim ‘delodajalcem’? Odgovor na to zlahka najdemo v njunem odnosu v kapitalističnem produkcijskem procesu. Delavec je nekdo, ki se ne more preživljati drugače, kot da prodaja svojo delovno silo, torej sposobnost svojih možganov in mišic, da opravljajo delo. S produktom njegovega dela, naj bo to izdelek ali storitev, ob koncu procesa ne more samostojno razpolagati.

Na drugi strani proizvodnega procesa se nahaja kapitalist. Svojo vlogo v tem procesu opravlja tako, da najema delavce, ki zanj opravijo delo v obliki izdelka ali storitve. Za najem delovne sile jim izplača kompenzacijo (mezdo), ki po nujnosti ne vsebuje vse vrednosti, ustvarjene z delom. Kapital pa si, to mu omogočajo tudi zakoni kapitalistične države, prisvoji rezultate presežnega dela.

Iz opisanega izhaja, da je torej delavec tisti, ki delo daje, kapitalist pa tisti, ki delo jemlje (oz. si prisvaja presežno vrednost, ki je bila ustvarjeno z delom). S tem dognanjem sicer ne odkrivamo tople vode. Absurdnost poimenovanja delavca za delojemalca, kapitalista pa za delodajalca je izpostavil že Friedrich Engels daljnega leta 1883 v predgovoru k tretji izdaji prvega zvezka Kapitala, ko je problematiziral takšen način izražanja:

“Ni mi moglo priti na misel, da bi v Kapital vpeljal običajni žargon, v katerem se radi izražajo nemški ekonomisti, latovščino, v kateri se na primer tisti, ki mu za plačilo v gotovini drugi dajejo svoje delo, imenuje delodajalec, medtem ko je delojemalec tisti, ki mu za mezdo jemljejo njegovo delo. Tudi v francoščini se travail [delo] v vsakdanjem življenju uporablja v smislu zaposlitve. Francozi pa bi upravičeno označili za norega ekonomista, ki bi hotel kapitalista poimenovati donneur de travail [dajalec dela, delodajalec], delavca pa receveur de travail [prejemnik dela, delojemalec].”

Zakaj je prišlo do takšnega poimenovanja in zakaj pri njem vztrajamo? Preprosto razlago nam je vsaj v grobem smislu ponudil že angleški pisatelj George Orwell. V romanu z naslovom ‘1984’ opisuje, kako se besede ne uporabljajo za posredovanje svojega izvirnega pomena, temveč ga spreminjajo in preoblikujejo, pa tudi popačijo v njihovo nasprotje. Tako ‘alternativni’ pomen prične prevladovati v javnem življenju, preko njega pa tudi v zasebnih življenjih ljudi. Ti “orvelizmi” dojemanje in smisel besed drastično spreminjajo, saj se npr. imperialistične vojne označuje za “širjenje demokracije” ali borce za svobodo kot teroriste. V primeru ‘delodajalcev’ se tako ljudi, ki delo jemljejo in se z njim okoriščajo označuje kot nekoga, ki nam nekaj daje. S tem kapital namesto svoje izkoriščevalske narave dobi pozitivno opredelitev, kot da je tisti, ki (skoraj humanitarno) hrani delovno ljudstvo.

Z nekritičnim sprejemanjem in ponavljanjem takšnih okvirov mišljenja in družbenega komuniciranja se krepi in opravičuje prevlada kapitala. Zato ne preseneča, da se je v zadnjem desetletju v naš besednjak lahko vrinil še en primer orvelizma ‘varčevanje’ in ‘varčevalni ukrepi’.

Varčevanje je po definiciji trenutna odpoved potrošnji z namenom, da čez čas lahko kupimo dobrino večje vrednosti. V zadnjem desetletju smo bili priča sistematičnemu pritisku na delavski razred z znižavanjem dohodka ali podaljševanjem delovnega časa. Denarja, ki so se mu bili prisiljeni odpovedati pod bojnim klicem varčevalnih ukrepov, niso in ga ne bodo nikoli videli. Kaj šele, da bi si lahko z njim kaj kupili. Dejansko ni šlo za nikakršno varčevanje, ampak za stiskanje delavskega razreda in sistematično osiromašenje delavk ter delavcev. Hkrati je v tem obdobju bogastvo stotih najbogatejših Slovencev po podatkih revije Manager poraslo na 5,7 milijarde evrov v letu 2018, letni neto dobiček podjetij pa je dosegel skoraj 4,2 milijarde evrov. Pod krinko varčevanja je prišlo do obsežne prerazporeditve premoženja v korist bogatih.

Da imajo besede in izrazi svojo moč so pred kratkim dojeli tudi v angleškem časniku ‘The Guardian’, kjer so sprejeli novo usmeritev glede terminološke rabe. Čeprav so to uveljavili le za okoljske teme, so s tem priznali, da z obstoječim besednjakom (npr. podnebne spremembe bodo zamenjali s podnebno krizo, podnebno segrevanje s podnebnim pregrevanjem, podnebni skeptik pa bo postal zanikovalec znanosti o podnebni krizi, …) ni moč verodostojno opisovati in poročati o okoljskih aktivnostih in procesih, hkrati pa so s svojim dejanjem pokazali, da imajo besede svojo politično logiko.

Neoliberalizem je razredna vojna kapitala proti delavstvu. Jezik in besede pri tem niso izjema.

Vsa ta govorica je le majhen del sodobnega ‘novoreka’, ki se je v času neoliberalizma razširil po celotni svetovni obli. Namesto v kapitalizmu živimo v ‘sodobnem tržnem gospodarstvu’, kjer absolutno svobodo uživa le kapital; kjer ‘fleksibilnost’ delovne sile pomeni njeno prekarizacijo; in kjer z ‘globalizacijo‘ označujemo sodobno verzijo imperializma. Neoliberalni besedni imperializem je del simbolnega nasilja, ki se zanaša na orwellovsko komunikacijo, da si kapital lažje podreja delovne ljudi po vsem svetu.

Ker vse organizacije, kjer delavci opravljajo svoje delo, niso v lasti kapitala, ampak so številni delavci zaposleni v javnem sektorju, se ‘delodajalec’ kaže kot priročna beseda, ki opisuje tako kapitaliste kot državo. Vendar je ta priročnost slab argument, saj je mogoče v javnem diskurzu namesto ‘delodajalca’ uporabiti termin ‘zaposlovalec’, ki se sicer občasno pojavi v javnosti. Slednji bolj nevtralno opisuje razmerja v delovnem procesu. Najbolje pa je stvari poimenovati kot tisto, kar dejansko so.

Če želijo organizacije delavstva dejansko uresničevati delavske interese, se morajo osvoboditi miselnih okvirjev, vključno z jezikovnimi, v katere jih zapira kapital. Ko delavci in delavski predstavniki začnejo razmišljati kot kapitalisti, je usoda delavskega boja zapečatena.

Peter Gradišnik

image_printNatisni
Deli na Facebooku in Twitterju