KRamp#3 – bodimo povezani in držimo skupaj

Letošnji festival Kramp#3, ki smo ga izvedli v soboto, 8. 12. 2018, v Layerjevi hiši v Kranju, se je osredotočil na delavsko solidarnost. Zasnovan je bil na uvodnem predavanju, dveh skupinskih delavnicah in zaključni razpravi.

Uvodno predavanje, ki ga je vodil Branko Bembič, je bilo namenjeno predstavitvi problemov in stanja prekarnega dela v različnih proizvodnih podjetjih ter prikazu gibanja njegovega deleža znotraj posameznih produkcijskih panog.

V krajši debati, ki je sledila, smo izpostavili primere pozitivnih praks sindikalnega boja proti prekarizaciji, predvsem pa pomen povezanosti in solidarnosti standardno zaposlenega delavskega kolektiva z nestandardno zaposlenimi teragencijskimi delavkami in delavci znotraj podjetja. Kot zanimivo smo odprli vprašanje novinarske dejavnosti in splošne opredelitve novinarskega položaja v smislu oblike zaposlitve in prekariziranosti znotraj tega poklica.

Pri prvi delavnici smo pod koordinacijo Urške Breznik in Blaža Jelenca v skupinah razpravljalii o dobrih solidarnostnih praksah znotraj in izven delovnega okolja. Med strateško bolj ali manj dovršenimi in pogostimi praksami je kot posebej relevantna za premislek in obravnavo izstopala praksa »kritja hrbta«, ko delavci in delavke tovariško vskočijo in začasno nadomestijo sodelavca ali sodelavko pri opravljanju dela ob kakem nepričakovanem nujnem opravilu. Pri tem smo komentirali pozitivno stran solidarnosti in medsebojne pomoči tovrstne prakse, a hkrati opozorili tudi na njen negativni učinek: takšne prakse uporablja kapital, da lažje organizira produkcijski proces.

V drugem delu delavnice smo raziskovali potencial za radikalizacijo posameznih solidarnostnih praks v širši politični in medsektorski razredni boj.

V sklopu druge delavnice, ki sta jo moderirala Tina Podbevšek in Gregor Kašman, smo v navezavi na politični aktivizem iskali kratkoročno izvedljive in tudi radikalnejše solidarnostne zahteve, ki bi bile zmožne zajeti celotno heterogeno množico delavskega razreda in bi imele pozitivne učinke za vse, ne glede na obliko zaposlitve. Ob tem smo se spomnili na problem študentskega dela in na zahteve, ki se dotikajo tudi upokojenske populacije.

Delavnica

Med drugimi smo izpostavili tudi zahteve po prosti dostopnosti nujnih življenjskih dobrin in storitev: pitne vode, hrane, bivališča, brezplačnega prevoza, ki je hkrati tudi prispevek okoljski solidarnosti. Nismo pozabili niti na pomen delavskega družbenega upravljanja in samoupravljanja v podjetjih.

Obe delavnici sta pokazali na izkušnje udeležencev in udeleženk, pridobljene z aktivnostjo v organizacijah, kot so projekti Pekarne Magdalenske mreže, IMZ, Iskre in posameznih sindikatih.

Zastavljen program smo zaokrožili v zaključni razpravi, ki jo je vodil Boštjan Remic. Razmišljanje o samem bistvu solidarnosti in kaj nam pomeni smo zbrali v desetih točkah. Te smo združili v »solidarnostni manifest: 10. točk delavske solidarnosti«, ki bo služil kot vodilo, kako lahko vsak posameznik ali posameznica z zavestno prispeva h krepitvi in vzpostavljanju solidarnostnih praks v svoji okolici. Vsaka individualna aktivnost in samoorganizacija lahko namreč pripeljeta do skupne angažiranosti, s pomočjo sindikalnih gibanj pa tudi do politizacije širokih organiziranih delavskih kolektivov.

Izdelki iz delavnic

Konkretne pretekle izkušnje uspešnih delavskih uporov smo v luči solidarnosti strnili v gesli »Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah.« in »Napad na enega je napad na vse!«, ki nas opozarjata, da nihče ni »otok zase«, ampak smo vsi soborci in soborke znotraj istega sistema in nam boljšo prihodnost lahko prinese le skupen boj s skupnimi zahtevami.

Sklenili smo, da je najpomembnejše to, da smo povezani in držimo skupaj. Ne glede na obliko zaposlitve in vrsto dela, ki ga opravljamo, nikakor pa iz skupnih zahtev ne smemo izključiti niti brezposelnih in za delo nezmožnih ljudi, kajti le tako bo naš razredni boj dobil največjo razsežnost, solidarnost pa pravi pomen.

Formalnemu delu je sledilo sproščeno druženje ob prvovrstni pogostitvi »Kuharske Nindže«, Ane Lah in vrču Kranjskega piva.

DELAVSKA SOLIDARNOST

v skladu z načeloma

“vsak po svojih zmožnostih, vsakomur po njegovih potrebah”

in

“napad na enega je napad na vse”

je:

  1. Boj proti interesom kapitala, skupaj z ostalimi delavkami in delavci, za interese celotnega delavskega razreda.
  2. Pomoč, podpora in tovarištvo z drugimi delavci in delavkami, posebej tistimi v najslabšem položaju.
  3. Zaščita vsake delavke, delavca ali sindikalistke in sindikalista, ki jih napade kapital ali država.
  4. Skupen boj, ne glede na obliko zaposlitve (redni, določen čas, agencijski, s.p.-ji, in drugi prekarci).
  5. Upoštevanje enakosti in enakovrednosti delavk in delavcev ne glede na delovna mesta, izobrazbo in plačilo.
  6. Sindikalne zahteve, ki izboljšujejo položaj vseh skupin delavstva, predvsem tistih v najslabšem položaju.
  7. Sodelovanje med sindikati (in s civilno družbo) za skupne interese delavskega razreda, ne egoističen boj za posamezne poklice, panoge ali druge skupine.
  8. Prizadevanje za splošne interese vseh delovnih ljudi, tudi nečlanov sindikata. Vključno z nekdanjimi (upokojenci) in bodočimi delavci in delavkami (študentje, dijaki).
  9. Zavzemanje za kakovostne in vsem dostopne javne storitve ter trajnostno okoljsko naravnanost. Zavzemanje za mesta in vasi po meri prebivalcev, ne kapitala.
  10. Boj proti vsem oblikam neenakosti oziroma podrejanja v družbi.

RO CEDRA

image_printNatisni
Deli na Facebooku in Twitterju