Solidarnost in organiziranje – osnova za boj proti prekarnosti

Prekarnost v različnih oblikah je realnost vse večjega števila delavk in delavcev. Prekarne oblike zaposlitve so prisotne v vseh sektorjih in med vsemi starostnimi skupinami. Boj proti prekarnosti ne more in ne sme biti le stvar tistih, ki so vključeni v take oblike zaposlovanja, temveč najširših množic delavstva.

Stanje danes

Prekarno je zaposlenih kar 41 % celotne delovno aktivne populacije v Sloveniji. Največ prekarnega dela je prisotnega v primarnem (kmetijstvo) in terciarnem (storitve) sektorju gospodarstva. Med starostnimi skupinami so najbolj na udaru mladi. Kar 76 % prvih zaposlitev mladih pri nas sodi v kategorijo atipičnih oblik zaposlitve. Modelu zaposlovanja, ki krči delavske pravice, prispeva k ohranjanju nizkih mezd in deluje v smeri razbijanja delavske solidarnosti tako znotraj posameznih kolektivov kot na panožni ter državni ravni, se je treba upreti.

Slovenska delovno-pravna zakonodaja velja na tem področju za eno izmed bolj naprednih. Vse večje je število ljudi, ki pristanejo v atipičnih oblikah zaposlitve in opravljajo delo z vsemi elementi rednega delovnega razmerja ter množične kršitve določil o enakovredni obravnavi vseh zaposlenih, kažejo drugačno sliko. Zakonske rešitve so koristne le, če na terenu obstaja organizirana delavska sila, ki jih v praksi realizira in jih zaščiti pred zlorabami kapitala.

Združimo se

Pomemben del te sile morajo biti prekarne delavke in prekarni delavci. Pri njihovemu organiziranju obstajajo objektivne omejitve, ki jih je treba upoštevati. Visoka fluktuacija otežuje vzpostavljanje osnovnih vezi med delavkami in delavci, nizka stopnja varnosti zaposlitve ne nudi ugodnih tal za bojevitost med zaposlenimi, neupoštevanje obstoječe zakonodaje s strani države in kapitala pa deluje v smeri pasivizacije. Delo mnogokrat opravljajo v delovnih okoljih, kjer so soočeni z normami, ki jih je na dolgi rok vse težje izpolnjevati.  

Boj proti prekarnosti ne sme biti le boj tistih, ki so se znašli v takšnih delovnih razmerjih. Ne le, ker bi država in kapital takšen poskus hitro razbila, temveč predvsem zato, ker je boj proti prekarnosti v svojem bistvu prizadevanje za boljši položaj vsega  delavstva.

Zato mora zavzemanje za odpravo prekarnosti vključevati široke množice delavstva. Za uspeh tega boja je potrebna visoka angažiranost skupin delavstva, ki zasedajo strukturno pomembnejše položaje znotraj narodnega gospodarstva, in sindikatov, ki so kadrovsko in finančno močnejši. Ti morajo prispevati svoje kadrovske, raziskovalne in finančne vire.

S solidarnostnimi akcijami lahko polje boja šibkejših skupin razširijo. Prek strukturno močnejšega položaja v socialnem dialogu na panožni in državni ravni pa lahko vplivajo na zakonodajo ter panožne kolektivne pogodbe. Pomemben korak v tej smeri je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) storila z ustanovitvijo Svobodnega sindikata, katerega cilj je organiziranje delavk in delavcev, ki ne spadajo pod okrilje nobenega panožnega sindikata in pri katerih so objektivne okoliščine za organiziranje težje.

Kljub pomembnemu prispevku močnejših sindikatov iz pomembnejših panog, pa ključ za učinkovit boj proti prekarnosti v največji meri leži v sindikatih iz okolij, kjer se atipične oblike zaposlitev pogosteje pojavljajo. Brez vključevanja prekarnih delavk in delavcev ter njihovih zahtev v svoje delovanje in brez aktivnega prizadevanja za  delavsko solidarnost in enotnost, so lahko vsi dobronamerni poskusi ostalih delavskih organizacij in civilne družbe zaman. Za dobre prakse na tem področju pa se ni treba ozirati v tujino.

Vključevanje in solidarnost v praksi

Primer uspešnega delovanja ponuja Sindikat kovinske in elektro industrije (SKEI) v podjetju ETI Izlake. Gre za izvozno naravnano podjetje v elektro industriji, ki pri nas zaposluje okoli 1100 ljudi, v tujini pa še 500. Sindikat, v katerega je vključenih približno 60 % delavk in delavcev,  deluje po principu, ki temelji na vključevanju agencijskih delavk in delavcev v sindikat s končnim ciljem odprave agencijskega dela v podjetju. Zahteve po izboljšanju njihovega položaja sindikat vključuje v izhodišča ob kolektivnih pogajanjih, zagotovljena imajo tudi dva sedeža v 15-članskem izvršilnem odboru sindikata, hkrati pa so aktivno vključeni v vsakodnevne sindikalne dejavnosti.

Takšna pot je pripeljala do pozitivnih rezultatov. Najprej se je z uvedbo in aktivnim delovanjem paritetne komisije, ki nadzoruje širitev obsega delovnih razmerij za nedoločen čas, zmanjšala razsežnost agencijskega dela. Znatno se je povečala sindikaliziranost med agencijskimi delavkami in delavci, kar je posledično zvišalo organizacijsko ter mobilizacijsko moč sindikata. Najpomembneje  pa je, da so bili s tem narejeni veliki koraki za gradnjo delavske solidarnosti in enotnosti.

To je najbolje vidno pri podpori članic in članov sindikata do zahtev delavstva iz nekaterih drugih panog.  S pomočjo raziskave, ki jo je CEDRA opravila v podjetju, se je namreč pokazalo, da je kar 84 odstotkov zaposlenih pripravljenih podpreti zaposlene v maloprodaji v njihovih sindikalnih bojih, 65 odstotkov (Raziskovalni zvezek CEDRA – v pripravi) pa jih je pripravljenih podpreti zaposlene v javnem sektorju v boju za višje plače in boljše delovne pogoje. Kljub temu, da je raziskava merila njihova mnenja in ne preučevala konkretnih praks, pa nas vseeno vodi k spodbudnemu sklepu.

Organizirano in angažirano sindikalno članstvo ponuja protiutež prevladujoči politiki kapitala in države, ki delavstvo deli na spolne, starostne in sektorske podskupine. Takšna angažiranost in visoka stopnja izražene solidarnosti sta neposredna posledica materialnih praks sindikata na delovnem mestu. Brez izobraževanj, rednega informiranja članstva in teženj k enotnemu nastopu celotnega delavstva v podjetju kaj takšnega ne bi bilo mogoče. Na to kažejo že primeri tistih delovnih okolij, kjer je stopnja solidarnosti znatno nižja.  

Napad na enega je napad na vse!

Razširitev opisanih praks delovanja mora postati strateška odločitev sindikalnega gibanja,  geslo “napad na enega je napad na vse!” pa njegovo vodilo. Cilj takšnega pristopa je izbojevanje enakih pogojev za vse. Toda ne takšnih, kot sedaj vladajo na periferiji trga delovne sile, temveč tistih, ki bodo temeljili na razširitvi delavskih pravic in na pravičnejši razdelitvi presežne vrednosti.

Gregor Kašman

Članek je bil prvotno objavljen v junijski tematski številki Delavske enotnosti.

Deli na Facebooku in Twitterju