Stavka in vključujoča kolektivna pogajanja

Delavski boji niso nikoli izolirane bitke. Med njimi vlada tesna povezanost, v kateri se prepletajo različne pretekle izkušnje, organizacijske strukture, metode in pristopi. V osrčju teh bojev se nahajajo delavci, ki lahko uspehe dosežejo le z lastno aktivnostjo, povezovanjem in soodločanjem. Stavke in kolektivna pogajanja nam lahko pomagajo pri gradnji akcijske moči. So pomemben vzvod za aktivacijo, včlanjevanje in organiziranje delavstva v borbene sindikate.

Kaj je stavka?

Stavka in druge oblike nepokorščine (protesti, blokade) na delovnih mestih so najmočnejše orodje delavcev v boju s kapitalom. Z zaustavitvijo produkcije (in s tem ustvarjanja profitov) kapital prisilijo, da posluša njihove zahteve. Poleg tega so stavke (kakor vse konfliktne situacije) najpomembnejša šola za delavsko organiziranje, saj delovne kolektive skozi prakso krepijo s pomembnimi izkušnjami in novimi znanji. Krepijo občutek solidarnosti in spreminjajo odnose med ljudmi. V današnjih okoliščinah se je potencialna moč ustavitve dela povečala z novimi logističnimi povezavami in globalno prepletenostjo produkcije, saj sta hitrost in čas dobave blaga postali ključni konkurenčni prednosti.

Aktivacija v konkretnih bojih

»Stavkovna mišica je enaka, kot vse druge mišice. Ohranjati jo moraš v dobri kondiciji, sicer prične odmirati.« Jerry Brown, nekdanji vodja sindikata 1199 NE, je v teh besedah izrazil zavedanje, da le konkretni boji omogočajo gradnjo sindikalne organizacije in ohranjajo njeno moč. Ali, kot je aktivno udejstvovanje ubesedil nek slovenski sindikalist: »Sindikat je kot fitnes. Če že kupiš karto, moraš biti aktiven, zahajati redno vanj, drugače ni nič.«

Organizacijsko moč je mogoče doseči in ohranjati le s široko vključenostjo čim večjega števila zaposlenih, članov in nečlanov sindikata. Vsako izpostavljanje je povezano s strahom zaradi povračilnih ukrepov zaposlovalca, zato se mora vključevanje odvijati postopno, z aktivnostmi, ki delavcem omogočajo izraziti svoje mnenje, ne da bi se ob tem morali preveč izpostaviti. Izkušnja, da je bilo njihovo mnenje slišano in da pri tem niso osamljeni, delavce poveže in zviša pripravljenost na nadaljnje akcije. Tako delavci v sindikatu prepoznajo sredstvo za izboljšanje svojih življenj.

Predsednik SSS in sekretar SPGS David Švarc poudarja, da učinkovitih primerov dobrih praks iz Slovenije in tujine ni težko najti. Pri organizaciji delavcev pred njihovim nedavnim protestom na Letališču Brnik se je zgledoval pri sindikatih iz Nemčije in drugih delov Zahodne Evrope. Aktualen primer je tudi uspešen boj Lidlovih delavcev v Belgiji. Delavke in delavci so s stavko zahtevali povečanje zaposlovanja, saj so bili izčrpani zaradi prevelike intenzivnosti dela. Njihove izkušnje so primerljive z našimi razmerami v maloprodaji. Delavci Lidla so dolgoročnejše dosežke uspeli izboriti šele z blokadami distribucijskih centrov. Dosegli so trajno povečanje števila zaposlenih in s tem boljše delovne pogoje.

Švarc tudi ugotavlja, da se morajo delavci v boju angažirati sami, zato je treba prepoznati prave ljudi, ki so zmožni svoje sodelavce in sodelavke motivirati, jih pritegniti k sindikalnim aktivnostim in skupaj z njimi izoblikovati strategijo, ki vodi k izpolnitvi njihovih zahtev.

Vključevanje v kolektivna pogajanja

Kolektivna pogajanja so pogosto izpeljana rutinsko in za zaprtimi vrati. Pogajalci delovnih kolektivov v takšnih primerih ne obveščajo o začetku pogajanj, kaj šele, da bi jih vključevali v njihov potek. Tisti, ki se jih pogajanja neposredno tičejo, tako ne morejo izraziti svojih mnenj in zahtev.

Primer vključujočih kolektivnih pogajanj: pogajalska skupina sestavljena s člani in nečlani iz vseh oddelkov in izmen podjetja.

Kolektivna pogajanja so sestavni del boja za delavske pravice, a jim v podjetjih in na panožni ravni vedno ne dajejo dovolj velikega organizacijskega in aktivacijskega poudarka, kar deloma vpliva tudi na to, da dosežki sindikatov na podjetniški in nacionalni ravni pogosto ostajajo neizrabljeni.

Možnost, da bi se v procesu kolektivnih pogajanj izognili pasivizaciji članstva, obstaja v obliki množičnih pogajanj, v katerih imajo pravico in možnost sodelovati predstavniki iz vseh oddelkov in enot.

Primeri dobre prakse so dobra šola

Številni primeri uspešno izvedenih stavkovnih aktivnosti in kolektivnih pogajanj ponazarjajo takšen pristop. Iz njih se lahko učimo in uporabimo nauke tudi v naših aktivnostih. Prične se z izvedbo obsežne ankete med delavci, s katero sindikat pridobi odgovore na ključna vprašanja. Na tej osnovi se oblikujejo pogajalske zahteve. Ključna sprememba pa se odvije pri oblikovanju pogajalskih skupin. Vanje se zraven vodstva sindikata pritegne predstavnike iz številnih oddelkov, tudi prekarno zaposlene delavce. S tem si pogajalska skupina zagotovi široko podporo tudi med delavci, ki so organizacijsko in strukturno ločeni od redno zaposlenih. To prispeva k večji koheziji in krepitvi medsebojne solidarnosti ter sindikatu omogoča, da lahko s stavko ne le grozi, ampak jo tudi uspešno izvede.

Tak pristop v celoten proces vnaša demokratičnost v drugače zelo avtoritarno okolje – kar kapitalistično vodena podjetja so.  Ohranja in gradi se zaupanje med člani in vodstvom sindikata. Zaradi vključenosti in skupnega nastopa tudi bojno razpoloženje ostaja visoko, kar hkrati odvrača prehitro sklepanje »gnilih« kompromisov. Proces se lahko uporabi tudi za vključevanje delavcev, ki niso člani sindikata. Tak pristop pokrije obe ravni boja – za pogajalsko mizo in na terenu, med delovnimi kolektivi.

Kolektivna pogajanja lahko s sistematičnim vključevanjem povečajo moč sindikata v pogajanjih, predvsem pa krepijo organiziranost in bogatijo delavke in delavce z izkušnjami in znanjem. Če so usmerjena v odpravljanje razlik med redno in prekarno zaposlenimi, lahko hkrati vzpostavljajo tudi delavsko solidarnost.

Kako naprej?

Sindikalno gibanje bi moralo prepoznati slabosti praks, ki so nas privedle do današnjega položaja. Njihovo nadaljnje izvajanje nas zelo verjetno ne bo rešilo iz njega.

Delavski boj bo težko dobljen z lažjimi, manj konfliktnimi aktivnostmi, kot so tožbe, lobiranje in apeli političnim funkcionarjem, če se bo ob tem pozabljalo na njegove temelje: organiziranje na delovnih mestih in medsebojno solidarnost. Aktivno in opolnomočeno delavstvo se mora v boju za svoje pravice znova postaviti za krmilo.

Zato je treba razmisliti o metodah in pristopih, ki so se v praksi izkazali za učinkovite in povečujejo moč delavskih kolektivov, ne samo v okviru enega podjetja, temveč na ravni celotnega delavskega razreda.

Peter Gradišnik

Članek je bil prvotno objavljen v junijski tematski številki Delavske enotnosti.

Deli na Facebooku in Twitterju