Živel 1. maj – edini delavski praznik

Zgodovina nas uči, da se na mednarodni praznik dela spominjamo dogodkov iz maja 1886, ko so na trgu Haymarket v ameriškem Chicagu potekale množične demonstracije za uzakonitev 8-urnega delovnika. Njihov epilog je bil tragičen. Tistega dne je na desetine mrtvih in ranjenih obležalo v središču ameriške industrijske metropole.

Opisan primer pa nam ob pozornejšem branju slika tudi tragičnost današnjega časa. Skoraj stoletje in pol po navedenih dogodkih namreč za dobršen del delavstva 8-urni delovnik znova predstavlja neuresničljiv ideal. Namesto, da bi ob nenehnem tehnološkem napredku preizpraševali možnosti o 5 ali 6-urnem delovniku, nas sedanji družbeno-ekonomski model vodi v bitko do dna, kjer postajajo ogromna števila nadur in 10-urni delovniki nova normalnost.

Nova normalnost, ki izhaja iz razmerji moči v družbi, se kaže tudi na simbolni ravni. 1. maj tako ostaja skorajda edini praznik delavskega razreda. Malodane vsi ostali so namenjeni slavljenju dosežkov nacionalne buržoazije ali pa obeleževanju dogodkov povezanih s krščansko dogmatiko in tradicijo.

Delavska stran se v konfliktu s kapitalom, ki je stalnica vseh razrednih družb, trenutno nahaja v obrambnem položaju. Takšno stanje je posledica inovativnih in vedno bolj agresivnih taktik kapitala, kot tudi napačnih strategij delavskega gibanja.

Kapital je ob znatni pomoči države v zadnjega četrt stoletja pri nas dodobra izpopolnil načine, ki mu prinašajo vedno večje dobičke ter – kolikor le lahko – učinkovito nevtralizirajo odpor delavk in delavcev. V ta sklop sodijo tako vedno hujši nadzorni mehanizmi na samem delovnem mestu, nenehne manipulacije in pritiski v smeri razgradnje socialne države, neposredni napadi na izpostavljene sindikalne aktivistke in aktiviste ter vse hitrejša in množičnejša prekarizacija trga delovne sile.

V novih okoliščinah, ki jih poraja kapitalistični red v 21. stoletju, delavsko gibanje in njegov sindikalni del, v mnogih primerih ni ponudilo ustreznih odgovorov. Kljub temu, da je zavoljo borbenega in mestoma razredno usmerjenega sindikalnega delovanja ob prehodu iz socialistične ureditve v sedanji politično-ekonomski sistem, slovensko delavstvo tranzicija mnogo manj prizadela kot delovne ljudi v državah nekdanjega realnega socializma, pa je vseeno pustila svoj davek. Posledice se najbolj izražajo v vse večji intenzivnosti dela, postopni privatizaciji družbenega premoženja in vzpostavljanju dvotirnega trga delovne sile.

Če so sindikati nekako še uspeli zaustaviti apetite kapitala, državnega vodstva in mednarodnih finančnih organizacij po malodane popolni razgradnji socialne države in ukinitvi nekaterih osnovnih delavskih pravic – med katere lahko prištejemo polno plačani 30 minutni odmor med delom in institut minimalne plače – pa jim je spodletelo pri nekaterih drugih vprašanjih. Na to so gotovo v veliki meri vplivale objektivne okoliščine danega zgodovinskega trenutka, a vendar lahko del krivde pripišemo tudi institucijam organiziranega dela.

Njihovo delovanje sta zaznamovala dva vidika, ki sta jim bistveno zmanjšala bojno pripravljenost. Prvi je vztrajanje pri socialnem dialogu s predstavniki kapitala in države tudi v trenutkih, ko se je omejil zgolj na tempo v katerem bodo določene pridobitve delavskega boja izgubljene. Drugi pa se nanaša na storitveni model sindikalizma, ki ga je posvojil dobršen del sindikalnega gibanja v Sloveniji. Ta predpostavlja, da so članice in člani sindikata zgolj pasivni odjemalci njegovih storitev (npr. brezplačna pravna pomoč, popusti pri nakupih v določenih trgovskih verigah), ne pa aktivni sooblikovalci njegovih politik in aktivnosti, ki izhajajo iz njih.

Z drobitvijo in prekarizacijo delavstva, so se zaostrili pogoji razrednega boja, kar so še zaostrili konkurenčni pritiski. To je vplivalo tudi na drobitev sindikalnega gibanja. Kljub iskrenim naporom večine sindikalistk in sindikalistov se je tudi pri nas v znatni meri razrasel konkurenčni boj med različnimi deležniki v sindikalnem gibanju. Ta direktno škoduje interesom delavstva, ker še dodatno razbija delavsko enotnost, povzroča decentralizacijo kolektivnih pogajanj, lastnikom kapitala in državi pa omogoča, da lažje obračunajo z bolj izpostavljenimi in ranljivimi deli delavskega gibanja. Edini učinkovit odgovor na takšno stanje je graditev delavske solidarnosti in enotnosti. Nedavni dogodki ob stavki Sindikata delavcev rudarstva in energetike Slovenije (SDRES), ko se je pred Premogovnikom Velenje zbralo mnoštvo članic in članov drugih delavskih organizacij, kažejo, da omenjene kolektivne prakse niso mrtve in da na terenu obstajajo dobri nastavki za izgradnjo širokih mrež delavske enotnosti in solidarnosti.

Eden od nujnih predpogojev za njihovo izgradnjo pa je notranja prenova sindikalnega gibanja. Ta mora na vse obsežnejšo prekarizacijo in ofenzivo kapitala odgovoriti z aktivacijo svojega največjega potenciala, delavk in delavcev. Na delovnih mestih mora poskrbeti za njihovo ustrezno organizacijo, ki pa jo lahko zagotovijo le dovolj izobražene in v kolektivu spoštovane sindikalne aktivistke in aktivisti.

Zgolj prenovitev sindikalnega krila delavskega gibanja lahko ponudi ustrezno izhodišče za obuditev političnega boja in temeljite družbene spremembe. Spremembe, ki bodo šle v smeri zgoraj omenjenega krajšanja delovnega časa, razširitve obsega delavskih pravic, zagotavljanja stalnih oblik zaposlitev za vse in nenazadnje tudi kolektivnega lastništva nad proizvajalnimi sredstvi.

Gregor Kašman          

Deli na Facebooku in Twitterju