Za sindikalno organiziranje v vzgoji in izobraževanju brez bližnjic

Poročilo z delavnice sindikalnega organiziranja v vzgoji in izobraževanju s članstvom Sindikata VIR ‒ Bled, 6. april 2018  

V prvem tednu aprila smo člani/ce raziskovalnega odbora CEDRA na tradicionalnem delovnem vikendu Sindikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije (S-VIR) na Bledu izvedli sindikalno delavnico z naslovom “Sindikalno organiziranje v vzgoji in izobraževanju”.

Na delavnici smo se ukvarjali s problemi sindikalnega organiziranja in kolektivnega delovanja v luči ključnih dogodkov v zgodovini razvoja sindikalizma pri nas in na mednarodni ravni: s problemomkolektivnega delovanja, ki ne omogoča grajenja in povezovanja kolektivov, ampak delavski boj atomizira. Osredotočili smo se na kontekst javnega sektorja, njegovo aktualno stanje, predvsem pa na njegov politični pomen v sodobni socialni državi.

Oblikovali smo anketni vprašalnik, namenjen sindikalnim zaupnicam/kom in članstvu S-VIR, ki so ga udeleženci delavnice predhodno izpolnili. Tako smo lahko že na dogodku skupaj pregledali preliminarne ugotovitve, jih pokomentirali in začeli oblikovati izhodišča za najbolj verjetno ter smiselno interpretacijo dobljenih rezultatov.

Predstavili smo ključne splošne probleme, s katerimi se pri svojem delovanju soočajo sindikati. Širši družbeni procesi prekarizacije, privatizacije in deregulacije so zaostrili okoliščine razrednega boja, v katerih delujejo sindikati. Problemi tako obstajajo na več ravneh: na državni ravni, kjer so sindikati vse bolj podrejeni konkurenčnemu partnerstvu; na panožni ravni, kjer sindikati vse bolj zasledujejo zgolj interese lastne panoge, kar spodbuja fragmentacijo in delitev sindikalnega gibanja ter na podjetniški ravni, kjer je vse težje organizirati delavski boj. Zaradi vedno težjih pogojev sindikalnega organiziranja se je kot bližnjica uveljavil storitveni model sindikalizma. A ta je probleme dodatno poglobil. Kljub temu pa so se na terenu razvile mnoge pozitivne prakse, ki obujajo upanje za prenovo sindikalnega gibanja.

Skozi celotno delavnico smo posebno pozornost posvetili pogojem javnega sektorja: primerjali smo različne statistične kazalce o višinah plač na posameznem področju JS in navedli uničujoče vplive varčevanja, predvsem vplive na najbolj ranljive delavce ter delavke. Preko izkušenj udeležencev in rezultatov ankete smo identificirali pereč problem, razširjen tudi drugod po Evropi, in sicer zmanjševanje števila mlajših zaposlenih na področju vzgoje in izobraževanja, čemur botrujejo različni dejavniki, kot so prenizke plače zaposlenih na tem področju, prosta delovna mesta za začetnike, prve zaposlitve ali pripravništva pa so razpisana zelo redko in še takrat skoraj praviloma samo za krajše obdobje (manj kot leto dni). Istočasno se starejšim potiska mejo za upokojitev navzgor, na delovnem mestu so primorani prevzemati dodatne naloge in zadolžitve, zaradi česar so preobremenjeni in izgoreli, posledično sčasoma upade tudi kakovost njihovega dela.

Tekom razprave o javnem sektorju se nismo mogli ogniti primerjavi z zasebnim sektorjem in medijskemu ustvarjanju lažnega prepričanja, da sta sektorja medsebojno izključujoča ter v izrazito neenakovrednem položaju, pri čemer naj bi javni sektor predstavljal zgolj strošek. Zaradi zmotnih prepričanj o vlogi javnega sektorja prihaja do številnih predsodkov o javnih uslužbencih. Uspešno smo razbili nekatere mite, pri čemer nismo mogli mimo učinkov privatizacije in pomena javno dostopnih kakovostnih storitev, kot so zdravstvena oskrba, javni prevoz ter možnost šolanja in izobraževanja, torej sektorji, ki omogočajo napredovanje in razvoj družbe kot celote. Skupaj pa smo prišli do ključnega spoznanja: za razbitje mitov v širši javnosti bo potrebna solidarnost v praksi delavcev javnega sektorja z delavci v zasebnem sektorju.

Pregledali smo uspešne prakse organiziranja delavstva v vzgoji in izobraževanju, na primer učiteljski sindikat v Chicagu leta 2012, njihovo militantnost ter doslednost upoštevanja najšibkejših in najslabše plačanih delavk in delavcev, s čimer so dosegli precejšnje spremembe v smeri večjih delavskih in socialnih pravic, boljših plač ter manjših delovnih obremenitev.

Kot odgovor na vprašanje: “Kako naprej? Kaj storiti?” se nam tako ponudi model organizacijskega pristopa, ki omogoča izhodišča za povezovanje kolektiva, aktivacijo na delovnih mestih in za dejansko načrtovanje skupnih bojev, ki običajno ne ostanejo zgolj na ravni enkratne ali nekajkratne mobilizacije, temveč lahko vodijo v uspešno izvedene stavke kot najmočnejšemu orodju delavstva.

Pri zaključni aktivnosti so udeleženci v manjših skupinah analizirali nekaj pomembnih značilnosti organizacije dela na aktualnem delovnem mestu in v širšem delovnem kolektivu. Pri diskusiji po skupinski nalogi smo skupaj naslovili ključne težave: pasivnost sodelavcev, tekmovalni in individualizirani odnosi ter ponekod tudi poskusi preprečevanja sindikalnega delovanja s strani vodstvenih kadrov.

Delavnico smo zaključili v želji po ponovnem snidenju in ponovnem skupnem iskanju odgovorov ter možnosti za delavsko organiziranje, gradnjo razredne solidarnosti in prenovo sindikalnega gibanja.

RO CEDRA

Deli na Facebooku in Twitterju