Organiziranje, izobraževanje, solidarnost: metode za prenovo sindikalnega gibanja

Velike izzive, pred katerimi se je znašlo delavsko organiziranje, je mogoče preseči. Vendar pri krepitvi moči delavskih organizacij ne morejo koristiti recepti, ki so prispevali k temu, da je sindikalno organiziranje v krizi. Kriza sindikalnega organiziranja je globalna – njen razplet je lahko le ali nadaljnja izguba moči in vpliva organiziranega dela ali pa prenova delavskega gibanja.

Napredne metode, ki so se vzpostavile skoz dolgo zgodovino delavskih bojev, lahko povzamemo z oznako organizacijski pristop. Te metode, usmerjene na slovenski kontekst, predstavljamo v članku Organiziranje, izobraževanje, solidarnost: metode za prenovo sindikalnega gibanja. Avtorja sta člana raziskovalnega odbora CEDRA, Andraž Mali in Boštjan Remic.

Celoten članek je dostopen na povezavi: Organiziranje, izobraževanje, solidarnost.

Izšel je v zborniku Delavsko gibanje in delavska enotnost, ki ga je uredil Franček Kavčič. Zbornik je ob 75. letnici prve izdaje časopisa Delavska enotnost izdala Zveza svobodnih sindikatov (ZSSS).  Vsebuje številne analize in pregledne članke o sindikalnem organiziranju pri nas, od samih začetkov delavskega združevanja, prek specifične vloge sindikatov v samoupravni Jugoslaviji, do post-socialistične tranzicije. Je dragocen vir informacij za vsakogar, ki se želi izobraziti o zgodovini sindikalnega gibanja na Slovenskem.

Kratek povzetek:

Avtorja v prvem delu članka poiščeta vzroke za krizo sindikalnega gibanja: tako nove razmere, ki so jih prinesle spremembe v kapitalistični produkciji, kot nezadnostne strateške odzive sindikalnih organizacij. V krajšem pregledu razvoja sindikalizma v samostojni Sloveniji izpostavita ključne  probleme in izzive za sindikalne organizacije.

Drugi del je posvečen metodam organizacijskega pristopa, ki so jih prav v obdobjih kriz razvile delavske organizacije v tujini. V nasprotju s servisno naravnanostjo so poudarjeni množična vključenost in aktivacija članstva, sistematično izobraževanje in razredna solidarnost. V zadnjem času vse več evropskih sindikatov, predvsem v Nemčiji, uspešno uporablja takšne principe v najtežjih razmerah za delavsko organiziranje.

V zadnjem, tretjem delu članka, avtorja analizirata konkretne primere dobrih praks v Sloveniji. Pokažeta, da tudi pri nas že obstajajo uspešni primeri uporabe metod organizacijskega pristopa, vendar pa te metode še niso postale del celostne strategije sindikalnih organizacij. Kljub temu ravno v teh praksah lahko najdemo potencial za nove usmeritve sindikalnega gibanja in s tem za njegovo prenovo.

Iz članka:

Delavke in delavci se opolnomočijo v bojih in z izobraževanjem, ne skozi pravne postopke in medijske pritiske. Organiziranje neorganiziranih in aktivacija članstva morata biti ključna cilja sindikatov.

“Ključni cilj organizacijske strategije je bila izgradnja samostojnih celic na delovnih mestih, ki bi spodbujale kolektivno delo članov in zaupnikov. Sindikat je uspel povečati članstvo za 26 odstotkov – v manj kot desetih letih so pridobili 84 000 novih članov in članic. In to v času, ko je članstvo v drugih sindikatih sicer drastično upadalo.”

Sindikalni boj je lahko dolgoročno uspešen le, če solidarno povezuje ves delavski razred. Zato je treba presegati delitve na redno zaposlene in prekarne delavce ter delitve med panogami in podjetji. Temelj za uspešen upor proti kapitalu je kolektivna moč delavk in delavcev.

Andraž Mali in Boštjan Remic

Deli na Facebooku in Twitterju