Razredna solidarnost proti prisilnemu podjetništvu

V Sloveniji in drugod po svetu se vse bolj razraščajo prekarne oblike zaposlitve. Po nekaterih raziskavah v Sloveniji že več kot 40% vseh delovno aktivnih prebivalcev opravlja svoje delo preko honorarnih in avtorskih pogodb, statusa samostojnega podjetnika, v okviru agencijskega dela, po pogodbi za določen čas ali pa v kakšni drugi atipični obliki zaposlitve. Takšne oblike zaposlovanja, ob katerih cveti še delo na črno, so postale neizprosen standard za trafikante.

Delavke in delavci v trafikah svoje delo opravljajo preko franšiznih pogodb, ki jih imajo sklenjene s podjetjema Delo Prodaja in Tobačna 3DVA. S tem so prikrajšani za osnovne delavske pravice. Stanje na delovnih mestih pa v marsičem spominja na čase pred uvedbo 8-urnega delovnika in  drugih pravic, ki jih je uspel izboriti organizirani delavski razred. Njihov običajen delovni dan traja 10 ur in več, nimajo pravice do dopusta, plačane malice ter bolniške odsotnosti, prav tako so lahko zaradi manjka zakonske podlage kaznovani ob morebitni stavki. Tudi njihovo plačilo v večini primerov ne dosega zakonsko določene minimalne plače, saj je v celoti odvisno od prometa in odstotkov navedenih v franšizni pogodbi oziroma njenemu aneksu.

Delavke in delavci v trafikah so se začeli organizirati in sindikalno povezovati, kar v CEDRI pozdravljamo, saj lahko le v kolektiv povezani delavci izborijo boljše delovne pogoje in primerno plačilo. Povezani delavci se lahko tudi zoperstavijo poskusom utišanja in sankcioniranja, ki smo jim bili v preteklih dneh priča s strani vodstva družbe Tobačna 3DVA. Vendar pa je v primeru delavcev v trafikah zaradi njihovega prekarnega položaja izredno pomembna tudi solidarnostna pomoč in podpora drugih sindikatov, ki so strukturno močnejši. Boj proti zaposlovalnemu režimu, ki je bil vzpostavljen pri trafikantih, namreč ni pomemben le zaradi neposrednega izboljšanja njihovega položaja, ampak predvsem kot del boja proti podobnim režimom, ki so bistveni del številnih gospodarskih dejavnosti. Ti režimi pa ne le atomizirajo delavcev in postavljajo velike prepreke za njihovo organiziranje, ampak močno pritiskajo tudi na tiste delavce, ki so zaposleni v stabilnejših oblikah.

Zgolj s takšnim povezovanjem, kjer strukturno močnejši sindikati in skupine delavstva zastavijo svojo besedo in moč za pravice tistih najbolj izkoriščanih, pa je sploh mogoče misliti in graditi delavsko enotnost in solidarnost. Le-ta pa predstavlja nujen predpogoj za izboljšanje položaja vseh delavk ter delavcev pri nas in po svetu.

Center za družbeno raziskovanje (CEDRA)

Deli na Facebooku in Twitterju