Ali “prekariat” sploh obstaja? Kritični pogled na ideje Guyja Standinga

‘Precari’ je latinska beseda, ki pomeni ‘prositi’, ‘moledovati’, iz nje pa izvira danes vedno več zaposlenim znan pomen položaja ‘prekarnega delavca’. Izraz v grobem označuje vse t. i. atipične oblike zaposlitev, ki ne temeljijo na pogodbi za nedoločen čas, in zajema agencijske delavce, honorarce, zaposlene za določen delovni čas, študentsko delo, delo preko podjemne pogodbe, samozaposlene itd. Za te oblike delovnih razmerij je značilna stalna grožna izgube delovnega mesta, omejen dostop do pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja, in strah zaradi negotove prihodnosti.

Zaradi teh značilnosti naj bi prekarno zaposleni delavci tvorili nov družbeni razred. Tako vsaj pravi Guy Standing, nekdanji ekonomist pri Svetovni organizaciji dela (ILO), ki je najprepoznavnejši zastopnik takšnega stališča. Njegova shema razredne strukture je sestavljena iz elit na vrhu, ki ji po vrsti sledijo “salariat” (delavci v varnih, stabilnih službah za nedoločen čas), “proficiariat” (japiji, strokovnjaki); proletariat (‘stari’ delavski razred); prekariat: in, zadnji, lumpenprekariat (‘moderna’ inačica lumpenproletariata).

V prid označevanju prekariata kot novega razreda Standing dodaja še nekaj kriterijev. Med njimi so navajenost na življenje z nestabilnim delovnim razmerjem, pomanjkanje poklicne identitete, opravljanje dela, ki se ne upošteva kot mezdno delo (npr. čas in napor, ki je povezan z iskanjem nove službe) in prevelika usposobljenost za delo, ki ga običajno opravljajo – to slednje Standing izpostavlja kot še nikoli v zgodovini videno značilnost.

Prekarni delavci res izkušajo številne od navedenih dejstev, da prekarno zaposleni delavci uživajo manj pravic kot delavci za nedoločen čas, kar je eden izmed razlogov, da obseg prekarnih zaposlitev nenehno narašča – njihov delež v Sloveniji obsega okoli 40% vseh zaposlenih. Vendar pa nas lahko navajanje značilnosti, ki poudarjajo razlike v okviru delavskega razreda, zlahka zapelje v izpeljavo napačnih zaključkov.

Razredna struktura v kapitalističnem gospodarstvu se, kljub njegovim nenehnim spremembam in prilagajanjem, v temelju ni spremenila. Še vedno na eni strani obstaja razred ki lahko živi od ‘sadov’ svojih kapitalskih naložb, naj bodo v obliki profitov, obresti ali rente, na drugi strani pa množica mezdnih delavcev, ki se lahko preživljajo izključno s prodajanjem svoje delovne sile. Prekarna delovna sila je v nenehnem boju med delom in kapitalom tisti del delavskega razreda, ki je najbolj fleksibilna, najbolj ukrojena po meri kapitala in zaradi tega tudi najbolj izkoriščana.

Ta značilnost prekarnega razmerja je razlog za njegovo neizprosno širjenje. Prekarno zaposleni delavci so za zaposlovalce manjši strošek kot delavci, zaposleni za nedoločen čas, hkrati pa si kapital utrjuje svojo pozicijo v razrednem boju, saj se z naraščanjem števila skupin delavcev z različnimi pravicami in obveznostmi razbija njihovo solidarnost.

Poleg brezposelnih oz. rezervne armade delovne sile ustvarja prekariat dodaten pritisk na delavski razred, saj ga disciplinira že s svojim obstojem. Posameznemu delavcu ali delavki predstavlja grožnjo, da se lahko njun položaj zelo poslabša, če se kapitalu zoperstavijo in mu ne prepustijo zahtevanih koncesij. V najhujšem primeru lahko izgubijo službo, edini vir svojega preživetja, obdobje brezposelnosti pa lahko traja zelo dolgo, saj se je potrebnen čas za iskanje nove službe podaljšal, hkrati pa se je povečala tudi verjetnost, da bodo iskalci zaposlitve prisiljeni sprejeti delo s slabšimi delovnimi pogoji. V podjetjih se prekarni del zaposlenih zaradi stalne grožnje izgube zaposlitve ne upira managementu, v želji po pridobitvi klasične pogodbe pa se pri delu bolj trudi, s tem pa omogoča intenzifikacijo dela za vse zaposlene v podjetju.

Prekarni delavci so v konfliktu s kapitalom v težkem položaju, saj so zaradi narave delovnega razmerja praviloma podvrženi večjim pritiskom, kar otežuje njihovo povezovanje in skupen, organiziran nastop. V prekarnih delovnih razmerjih se pretežno nahajajo mladi in ljudje s šibkimi socialnimi mrežami in povezavami.

Delitev delavskega razreda po njegovih specifičnih značilnostih v proizvodnem procesu in posledično umeščanje prekariata kot njegovega posebnega, od njega ločenega dela, je ne samo zgrešena, ampak predvsem škodljiva. Ideje Guya Standinga ne koristijo boju delavskega razreda.

Z zgodovinskega vidika prekarna delovna razmerja niso nov pojav. Nestalnost mezdnega dela je značilnost kapitalističnega sistema, šele po drugi svetovni vojni pa so bil priborjene (pa še to zgolj v zahodnem svetu) pravice, ki so delavstvu omogočile bolj enakopraven in varen položaj. Proces odpravljanja teh dosežkov se je pričel po letu 1970 z dolgimi obdobji visoke nezaposlenosti, valovi privatizacij in varčevanja v javnem sektorju, s čimer je kapital oslabil položaj delavskega razreda. Prav zaradi zgodovinskega spreminjanja razmerij moči med delom in kapitalom je pomembno zavedanje, da je pojav ‘polne zaposlenosti’ in širokega nabora delavskih pravic v kapitalističnem sistemu izjema, nastala zaradi specifičnih okoliščin povojne obnove in obstoja t.i. realnih socializmov na Vzhodu in drugod po svetu.

S strateškega vidika pa dojemanje prekarnih delavk in delavcev kot samostojnega razreda predstavlja nevarnost, da jih organizirano delavstvo ne bo vključilo v svoje sindikalne strukture. To zmotno razločevanje je razlog, da se problemi, povezani s prekarno zaposlenimi delavci, pretežno rešujejo individualno, preko pravnih poti. Na tak način se sicer lahko vrši medijski pritisk, a se z njim ne krepi delavske solidarnosti in delavske moči. S tem se zanemarja potencial, ki bi ga prinesla njihova vključitev v obstoječe sindikate, hkrati pa se opušča delavsko organiziranje, vzpostavljanje delavske moči na ravni njihovega delovnega mesta in podjetja. Aktiven in bojevit pristop organiziranega delavstva za izboljšanje delovnih razmer je prispeval k vzpostavitvi delovnopravne zakonodaje, odpovedovanje delavskemu organiziranju pa pomeni, da bo temu neizogibno sledila tudi erozija dosedanjih dosežkov. Delavski razred lahko prevesi tehtnico moči v svoj prid le z zavedanjem, da je delavska solidarnost njegovo najmočnejše orožje. Zato bi sindikalno gibanje moralo med svoje prioritete uvrstiti močnejšo angažiranost pri vključevanju prekarnih delavcev v svoje vrste, v kolikor želi ustaviti in obrniti trend izginjavanja delavskih in socialnih pravic.

Dodatno branje:

Peter Gradišnik

 

Deli na Facebooku in Twitterju