Solidarnostna podpora Sašu Gržiniču je nujen korak za okrepitev delavskega gibanja

V Sloveniji lahko v zadnjem času opazujemo zaostrovanje razrednih bojev na delovnih mestih. Delavci in delavke so prisiljeni delati vse več nadur za manjše plačilo in v nemogočih razmerah. Prihaja do izčrpanosti in bolezni. Vse več zaposlenih dela za določen čas in preko agencij za posredovanje delovne sile, kar povečuje razgradnjo delovnih kolektivov. Zaradi vse večjega nezadovoljstva med delavci se kapital (pa tudi država) poslužuje različnih načinov oviranja kolektivnega in sindikalnega organiziranja, poskuse upora na delovnih mestih pa pogosto skuša zatirati z grožnjami in ustrahovanjem najbolj aktivnih sindikalnih aktivistov. V tem kontekstu lahko razumemo grožnje z odpovedjo Miletu Zukiću, ki je opozarjal na kršitve v Zavarovalnici Triglav in nazadnje še Saše Gržiniču, ki je svoje sodelavce v Pošti Slovenije opozarjal na pravice, ki jim pripadajo.

Javne storitve (zdravstvo, šolstvo, pa tudi poštne storitve) se privatizirajo, s čimer izgubljajo svojo družbeno vlogo, hkrati pa se v njih pospešeno uvaja izkoriščevalske in despotske prakse, ki jih uporabljajo v privatnem sektorju. Uprave namreč teh ustanov ne razvijajo več v smeri višanja kvalitete in dostopnosti storitev, temveč iščejo načine za kratkoročno višanje dobička. Učinki so dobro znani: vse več podplačanih in izčrpanih delavcev ter delavk, ki so prisiljeni v vse večjo medsebojno konkurenco.

Odgovor na takšen položaj je solidarnostno povezovanje vseh skupin delavstva in sindikalno organiziranje. Prihodnost delavskega boja se bo lomila na delovnih mestih, zato se pridružujemo sindikalnim organizacijam in delovnim kolektivom, ki zahtevajo prekinitev postopkov odpuščanja sindikalista Saša Gržinića.

Vodstvo Pošte Slovenije se z vse večjim izkoriščanjem zaposlenih in preprečevanjem sindikalnega dela v vedno večji meri ravna po logiki kapitala, kjer so zaposleni le strošek in sredstvo za doseganje dobička. Proti takšnemu ravnanju se lahko delavci uprejo le s povezovanjem in medsebojnim organiziranjem. Le tako lahko uporabijo svojo potencialno moč, da ohranijo obstoječe pravice in si pribojujejo nove.

Solidarnost s posamezniki, kot je Saša Gržinić, ki opozarjajo na vse bolj zaostrene pritiske na delavke in delavce s strani kapitala in države (primer Pošte kaže, da državno lastništvo samo po sebi ni zagotovilo za obrambo delavskih pravic), je tako minimalen korak za prenovo moči delavskega gibanja.